Dašin Blog

Date a girl who reads

2012-01-08T10:51:00.000+01:00

Date a girl who reads. Date a girl who spends her money on books instead of clothes. She has problems with closet space because she has too many books. Date a girl who has a list of books she wants to read, who has had a library card since she was twelve.

Find a girl who reads. You’ll know that she does because she will always have an unread book in her bag. She’s the one lovingly looking over the shelves in the bookstore, the one who quietly cries out when she finds the book she wants. You see the weird chick sniffing the pages of an old book in a second hand book shop? That’s the reader. They can never resist smelling the pages, especially when they are yellow.

She’s the girl reading while waiting in that coffee shop down the street. If you take a peek at her mug, the non-dairy creamer is floating on top because she’s kind of engrossed already. Lost in a world of the author’s making. Sit down. She might give you a glare, as most girls who read do not like to be interrupted. Ask her if she likes the book.

Buy her another cup of coffee.Let her know what you really think of Murakami. See if she got through the first chapter of Fellowship. Understand that if she says she understood James Joyce’s Ulysses she’s just saying that to sound intelligent. Ask her if she loves Alice or she would like to be Alice.

It’s easy to date a girl who reads. Give her books for her birthday, for Christmas and for anniversaries. Give her the gift of words, in poetry, in song. Give her Neruda, Pound, Sexton, Cummings. Let her know that you understand that words are love. Understand that she knows the difference between books and reality but by god, she’s going to try to make her life a little like her favorite book. It will never be your fault if she does.

She has to give it a shot somehow.
Lie to her. If she understands syntax, she will understand your need to lie. Behind words are other things: motivation, value, nuance, dialogue. It will not be the end of the world.

Fail her. Because a girl who reads knows that failure always leads up to the climax. Because girls who understand that all things will come to end. That you can always write a sequel. That you can begin again and again and still be the hero. That life is meant to have a villain or two.

Why be frightened of everything that you are not? Girls who read understand that people, like characters, develop. Except in the Twilight series.

If you find a girl who reads, keep her close. When you find her up at 2 AM clutching a book to her chest and weeping, make her a cup of tea and hold her. You may lose her for a couple of hours but she will always come back to you. She’ll talk as if the characters in the book are real, because for a while, they always are.

You will propose on a hot air balloon. Or during a rock concert. Or very casually next time she’s sick. Over Skype.You will smile so hard you will wonder why your heart hasn’t burst and bled out all over your chest yet. You will write the story of your lives, have kids with strange names and even stranger tastes. She will introduce your children to the Cat in the Hat and Aslan, maybe in the same day. You will walk the winters of your old age together and she will recite Keats under her breath while you shake the snow off your boots.

Date a girl who reads because you deserve it. You deserve a girl who can give you the most colorful life imaginable. If you can only give her monotony, and stale hours and half-baked proposals, then you’re better off alone. If you want the world and the worlds beyond it, date a girl who reads.

Or better yet, date a girl who writes.
– Rosemarie Urquico –

From: http://wp.me/s17O7y-869

G33k L0ve

2011-12-31T13:37:00.000+01:00

http://abstrusegoose.com/113

O odgovornosti

2011-12-28T04:50:00.005+01:00

V trenutku, ko pišem te besede, je ura štiri zjutraj in eno minuto. Preveseli pijani mladci se derejo pod mojim oknom (one of the many perks of living downtown), a to ni zakaj zdaj pišem.Pred 10 minutami je na moja vrata potrkala sostanovalka v študentskem domu. Še eni drugi kolegici je slabo in ker sem najstarejša tu in že skoraj "dohtarca", so se v trenutku stiske obrnile name. Primer je relativno preprost. Bolečina v želodcu, ki že dolgo je pojenja in bruhanje. Nič, kar bi na prvo pogled delovalo življenje ogrožajoče ali strašno nujno. A ko ti nekdo ob 03:50 potrka na vrata, se ti zdi da pa že mora biti.

Moja prva diagnoza je bila verjetno pravilna. A nisem hotel prevzeti odgovornosti. Nisem hotela biti tista, ki bi rekla, da ni tako nujno, da ne bi moglo počakati do jutra. Kaj pa če je? Kako bi ji potem še pogledala v oči? Svojo (moralno) odgovornost (ki je danes še nisem dolžna prevzeti nase) sem preložila na nekoga, ki jo je. Kolegici sem svetovala, da naj gre na urgenco. Ker je rekla, da jo tako boli, da ne more hoditi in ne more priti do tja, sem ji svetovala, da naj jih pokliče po telefonu. V tem trenutku sem bila prepričana, da sem se odločila prav. Če je punca tako slaba, da ne more do taxija do urgence in razmišlja, da bi ob štirih zjutraj klicala svojo mentorico za internistično propadevtiko, potem je pa verjetno res hudo.
Poklicala je dežurnega na SNMP in mu razložila zgodbo. Odgovorila je na par vprašanj (za katere po odgovoru sodeč ni bilo pretežko uganiti, kaj so bila in za katera sem s ponosom ugotovila, da sem jih tudi jaz zastavila) in pogovor je bil končan. Nasvet: počaka naj do zjutraj in gre v študentsko ambulanto na Aškerčevo. Kar tako. Po telefonu. Brez problemov. Pa saj je res. jaz sem stala tam, ob postelji, in se mi punca ni zdela ogrožena.

Kaj sem razmišljala v teh desetih minutah, ko se je to odvijalo? Razmišljala sem o odgovornosti. O tem, da imajo besede, ki jih izrečemo, moč. O tem, da avtoriteta, ki pride z nazivom, ki ga pridobim drug teden, prinaša tudi strašno breme odgovornosti.
Razmišljala sem tudi o tem, da mi je prav nerodno. Niti nisem jaz klicala, niti ni bil moj problem, a bila sem tam in ga nisem znala (upala?) rešiti. Zato je neki drugi kolega ob štirih zjutraj moral dvigniti telefon in punci povedati, da če ravno ne umira, lahko počaka. Meni je bilo nerodno in hudo, da je poleg mene še nekdo moral bedeti za praktično brez veze. Čeprav je bil tisti nekdo plačan za take stvari. Plačan za odgovornost, da nekomu pove, da lahko počaka. Plačan zato, da prevzame odgovornost za trenutno zdravje in dobrobit nekoga drugega.
Razmišljala sem o konceptu telefonske triaže in o tem, da bi jo verjetno težje zavrnili in jo vsaj pregledali, če bi se ob isti uri noči pojavila pred njihovo ambulanto, kjer jo je odložil taxi. Kdaj bomo mi upali to narediti? Kdaj bomo mi dovolj zaupali v svoje sposobnosti, da se me bomo bali reči, da nekdo lahko počaka?Problem, ki ga vidim pri sebi je tudi v tem, da na stiske in situacije drugih ljudi gledam preveč iz svojega zornega kota. Zdravnik SNMP, ki na dan prejme desetine tovrstnih klicev, se lažje distancira od človeka in se ne pooseblja z vsakim, ki pokliče. Ne poskuša začutiti njihove stiske, da bi razumel razloge, zakaj nekdo ob štirih zjutraj kliče na urgenco. Ljudje so pač taki. To tako je. In prav je, da se ne pooseblja z njimi. Če izhajaš iz sebe, jih tako ne moreš spustiti domov/pustiti doma, dokler jih povsem ne pregledaš. Jaz bi kolegico v domu zbudila zaradi svoje slabosti šele takrat, ko bi odhajala na urgenco, ker ne bi mogla več in bi potrebovala pomoč ali spremstvo do tja. Še takrat bi to naredila izključno na grožnje svoje matere. Čas in spanec svojih kolegov študentov cenim toliko kot čas in spanec svojih (bodočih) kolegov zdravnikov in samo mamo bi poklicala kadarkoli ob kateremkoli času. The perks of being mommy ali nekaj takega. Saj vem, da ni prav, da tako težko prosim za pomoč. Ne razumite narobe-kolegice ne obsojam in se ne zgražam. Nič mi ni bilo težko (itak mi merry drinkers pod oknom niso pustili spati) in ne jezim se, da se je v trenutku stiske obrnila name. Ampak če bi jaz lažje prosila za pomoč, bi tudi lažje razumela, da vsaka prošnja za nasvet ni ravno klic na-občutek-umirajočega, kot bi se morala počutiti jaz, da bi iskala pomoč. Verjetno je lažje popustiti razumu, če veš to. Če razumeš. In potem si prepričan, da nekdo lahko počaka do jutra in se sam odpelje do zdravnika.

Je to tisto, kar mi manjka, da bi lahko prevzela odgovornost? Ali pa so tisto le izkušnje? Te samozavestnega naredijo desetine bolnikov, ki jih pregledaš zaman, ko si mlad in zelen in neizkušen in tako zelo prestrašen? Te samozavestnega naredijo trume tečnih starih mamk? Ali je to le otopelost neprespanih noči in ljudomrznost? Kaj je tisto, kar nam manjka? Znanje gotovo ni. Verjetno so izkušnje. Klinične, življenjske in osebne izkušnje. Ostaja le še vprašanje, ki nikomur od nas ne pusti spati ponoči: kaj pa, če sem se zmotil/-a?

Grown-ups

2011-11-26T11:44:00.000+01:00

http://xkcd.com/150/

Slovo

2011-11-18T23:20:00.001+01:00

Cvet krizanteme

omamno diši-kot ti

bližajoč konec

The source for ages long war: Surgeons vs Anesthetists

2011-11-17T12:28:00.001+01:00

BMJ 2009;339:b5490

Dear Anonymous,

2011-11-16T20:46:00.001+01:00

This is my tuppence on my life in London.

Days: 79; 18 left.
Just the vice versa from TLL#1. :)

Že nekaj časa nisem na blogu objavila česa konkretnega - razmišljanje, rant ali karkoli drugega "mojega". Razlog za to, kot vedno, pomanjkanje občutka odvečnega časa. Mind the wording here (časa imam pogosto dovolj, ampak raje gledam serije ali počnem kaj drugega).

Čez 18 dni se vračam domov. Občutki so mešani. Veselim se decembra z ljudmi, ki mi veliko pomenijo, pa praznovanje rojstnega dne in udobja domačega okolja, ki ga poznam in ki ga dobro razumem. Obenem pa se mi prav nič ne mudi domov. Rada sem tu in imam se lepo.
Občutki verjetno niso ravno tesno vezani na London, ker sem se tudi v Bejrutu lani počutila točno tako, ko se je bližal odhod domov. Vseeno pa je med Bejrutom in Londonom veliko razlik in tako tudi moj odnos in navezanost na ti dve mesti.

London je zanimivo mesto, kjer mi ni nikoli dolgčas. Pa saj meni ni nikoli dolgčas. Ampak v tu se nikoli ne počutim osamljeno.
Tako kot v Bejrutu imam tudi tu svojo sobo, ki je samo moja. Verjetno mnogi tega ne morejo razumeti in preseneča me, da lahko sama to razumem, čeprav sem doma imela svojo sobo in mi je ni bilo nikoli treba deliti s sorojenci.
Imeti svoj prostor, kamor lahko greš,da si sam s seboj, je velik luksus. Seveda tudi tukaj nimam svojega stanovanja, ampak nihče se ne ukvarja z mano, če mi ni do tega. Ne-prilagajanje cimri in sostanovalkam v bajti in mami in prijateljem in komurkoli je zelo prijetno in nedvomno mi bo včasih težko po vrnitvi domov. Kljub temu, da marsikdaj pogrešim marsikoga od ljudi, ki jih imam rada in so mi blizu, sem se razvadila, da lahko uživam svoj mir. Zanima me, kako zelo bo ta razvada vplivala na moje odnose in na moj pogled na bolj temeljne aspekte življenja... na primer partnerstvo in koncept "skupnega življenja".

V Londonu sem se naučila marsičesa o sebi. Nad nekaterimi odkritji sem prijetno presenečena, spet druga so šla na "To-fix-me" list in jih nisem bila preveč vesela, ker je ta seznam že od prej kar dolg.
V Londonu sem se notranje umirila. To isto sem naredila v Bejrutu in oboje mi daje misliti, da me očitno socialne obligacije doma utesnjujejo. Vesela sem lahko samo za to, da se tega ne zavedam, ko sem doma. Zanima me, koliko časa bo tokrat trajal moj mir, preden bom morala stran.
V Londonu sem odrasla v marsikaterem pogledu. Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič toliko časa preživela izven svoje "cone udobja" in temu trudu primerna je tudi nagrada na koncu.
"Londonski čas" bo pri meni vedno imel posebno mesto v spominu.

Verjetno je vsaka taka daljša izkušnja izven poznanega okolja podobna. Povsod se strah in skrbi prepletajo z novimi spoznanji in izkušnjami in uspehi, ki ti vlivajo pogum za naprej. Pa naj bo to Afrika, kjer si pri odločitvah in zdravljenju čisto na svoje, ampak imaš zraven nekaj prijateljev, ki ti dajejo občutek varnosti ali pa izmenjava na zahodu, kjer si v bolj nadzorovanem okolju, ampak si čisto sam. Seveda se stvari, ki se jih naučiš o sebi in drugih in življenju nasploh, nedvomno razlikujejo, verjetno pa se "life learning curve" ne tako močno.

Sicer se ne spomnim, da bi mi bil London zelo pri srcu preden sem prišla sem živet. Lansko leto je bil sicer zanimiv izlet, ampak pogrešala sem tisti WOW faktor, ki sem ga dobila recimo v NYC. Ne, London se je delal kar hard to get in dolgo časa sva imela love-hate relationship. Sicer mi je zlezel pod kožo, ampak počasi in z mnogo truda z moje strani. Z veseljem se bom pogosto vračala sem, ker ga zdaj poznam dovolj, da se mi zdi MOJ. Nisem pa prepričana, da bi rada živela tu. Še vedno sem mnenja, da je Slovenija najboljša država za vzgojo otrok in da njena majhnost in hkrati raznolikost ponuja pogoje, ki jih ne najdeš nikjer drugje na svetu. Ljubljana bo vedno moja ljubljena in nobeno mesto, niti NYC, je še ni premagal. Večkrat ko grem od doma, bolj cenim, kar imamo doma. Poleg tega imam doma celo svoje življenje in mami in prijatelje in stvari, ki bi jih zelo pogrešala, če ne bi točno vedela za datum, ko jih dobim nazaj. Vse to mi da misliti, da če bi se hotela preseliti sem, bi morale biti druge stvari izjemno boljše tu, da bi se hotela odreči vsemu doma za novo življenje tu. O tem pa kdaj drugič...

Pesem o zvezdah

2011-10-21T23:49:00.001+02:00

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

Tone Pavček

Hvala za vse verze. Hvala za vse občutke ljubezni, ujete v besede. Hvala za vse pesmi.
Naj ti bo lahka slovenska zemlja.

4. oktober -2

2011-10-04T00:11:00.001+02:00

2 leti. In ker me ni v Sloveniji je na mestu tale blog.

Chanson triste

Chanson

Juste pour toi

Chanson un peu triste,

Je crois.

Trois temps,

De mots froisss.

Quelques notes,

Et tout mes regrets

Tout mes regrets de nous deux.

Sont au bout de mes doigts

Comme un do re mi fa sol la si do

C'est une chanson

D'amour fan

Comme celle que tu fredonnais.

Trois fois
Rien de nos vies
Trois fois rien comme cette mlodie
Ce qu'il reste de nous deux
Est au creux de ma voix
Comme un do re mi fa sol la si do

C'est une chanson.

C'est une chanson
Au souvenirs
Pour ne pas s'oublier sans rien dire
S'oublier sans rien dire

Z ljubeznijo,
Daša

The London adventure - 2., 3., 4. teden

2011-09-24T00:27:00.001+02:00

Huh... minili so že 4 tedni od kar sem odletela s sončne strani Alp in kmalu bom že en cel mesec v Angliji. Čas leti tako hitro, da bom doma, še preden se bom zavedla, da sem zares tu. ;)

No... minili so tudi že trije tedni moje izmenjave in že nekaj časa obljubljam update in sploh prve informacije o vsem tem.

Bolnica St. Thomas' je, kot verjetno vsi veste, točno nasproti parlamenta-na drugi strani Temze.Ustanovljena je bila (a ne na tej lokaciji) v 13.stoletju. Skupaj z Guy's Hospital tvorita sestrski bolnišnici, kjer se ena osredotoča bolj na nekatere, druga pa na druge specialnosti.
Sicer so z vidika kardiologije v St. Thomas' med najbolj naprednimi na svetu. V tej bolnišnici nimajo transplantacij srca, se pa veliko ukvarjajo z minimalno invazivno kardiologijo, kateterizacijami, med drugim so tu "izumili" trans-aortic TAVI in sem tudi v prvem tednu spoznala zdravnika, ki se je spomnil metode in jo tudi prvi opravil. Odlični so pri opravljanju obremenitvenega UZ srca in UZ s kontrastnimi sredstvi (micro bubbles), ki sem ga danes tudi prvič videla. Na splošno se tu dogaja več, kot bom v treh mesecih sploh lahko videla, kaj šele se od tega veliko naučila.
Moj mentor je eden mlajših, a zelo ambicioznih interventnih kardiologov, ki se zelo veliko ukvarja z raziskovanjem. Poleg tega je izjemen klinik, s čudovitim občutkom za bolnike, nenazadnje pa tudi dober učitelj. Tu sem si (poudarek na SEM ti, ne SO mi) končno odgovorila na vprašanje zakaj točno se ST spojnica dvigne (in ne naredi kakšne druge smešne stvari na papirčku, ki pride iz EKGja), pa še par drugih stvari, za katere sem mislila, da ni čisto enostavne in točne razlage. Na splošno so zdravniki zelo naklonjeni študentom. Če prideš nekam in se predstaviš kdo si in kaj bi rad, so večinoma zelo prijazni in ustrežljivi, če pa se za nameček še nasmeješ, te kar hitro posvojijo in ti pomagajo in tako naprej.
Delo v bolnici je raznoliko in tudi dnevi so eni boljši, drugi pa niso tako dobri. Veliko, no, ogromno, bazira na samoiniciativi in kadar ima človek slab dan in se ne počuti preveč samozavestno, lahko mine cel dan brez pravega dogajanja. Če od nikogar nič nočeš, ti nihče nič ne ponudi. Na srečo sem se naučila to premagati in tako se je recimo danes spremenil v odličen dan, čeprav se mi zjutraj sploh ni dalo vstati iz postelje, ker nisem vedela, kaj bom cel dan počela.
Trenutno sta v isti bolnišnici na izmenjavi še dve punci. Ena je Švedinja, ki študira na Madžarskem in je tu še naslednji teden, druga pa je Švicarka, ki ostaja tu 2 meseca in gre domov konec oktobra. S Švicarko, ki ji je ime Maud, se super razumeva in veliko počneva skupaj, ona druga pa je malo posebna in se družimo bolj za kosilo v bolnici in kakšno pijačo. V primerjavi z njima ima moj mentor veliko večji občutek za mentorstvo in se tudi veliko bolj zavzame za to, da bi od te izmenjave veliko odnesla. Sem edina, ki ima okvirni tedenski plan in ki se redno dobi z mentorjem, da se dogovarjamo kaj še bi videla in kaj še mi priporoča.
Sicer pa se počasi znajdem tudi v ostalih dneh, ki niso strukturirani (natančneje četrtek in petek) in spoznavam veliko mladih zdravnikov, ki se z veseljem posvetijo študentom (čeprav nimajo ravno veliko časa).

Vikende so vsak konec tedna prekratki. Preden sem šla, sem bila prepričana, da med vikendi ne bom imela kaj početi in da se bom lahko veliko učila, a v resnici ni tako. Mislila sem tudi, da bom, po tem ko bom videla muzeje in galerije, le še sedela v parku in brala knjige ali še huje, sedela doma in brala. Pa tudi ni tako. Celo obratno je in še vedno nisem prebrala prve in edine knjige, ki sem jo kupila v Londonu prvi teden, ko sem bila tu.
Prvi vikend sem opisala že v prejšnjem blogu in je bil relativno nezanimiv, saj sem se vselila in navajala na novo sobo in okolje.
Naslednji vikend sem se v soboto prav počasi spravljala od doma v mesto in sem končala na pici in slovenskem čveku pri svojem londonskem sosedu. :) V nedeljo sem šla na Thames river festival, ki se je zaključil s parado in čudovitim ognjemetom. Za ognjemet sem tudi imela idealno pozicijo, saj smo stali na bregu Temze točno tam, kjer je bila ladja s katere so streljali rakete.
Zadnji vikend sem raziskovala London, šla (prvič) na Borough market ter naključno našla "Open House London", ki je letna prireditev, kjer za en vikend v septembru odprejo vrata stavbe, ki so sicer zaprte za javnost. Tako sem v nedeljo šla na strešne vrtove in v parlament, pa še v nekaj cerkva in sinagogo, v soboto pa sem si ogledala stavbo in delovanje kraljevega sodišča.
Prihajajoči vikend pa se je začel že danes, ko smo po "službi" šli na Malaysian night na Trafalgar square in malo naokrog. Jutri grem na Borough market z Maud (z večjo vrečko in praznim želodčkom na walk about brunch) potem pa kofetkanja po Londonu in mogoče Eid Market na Trafalgarju... Bomo videli. :)

Če se bo stopnjevanje izkoriščenosti vikendov nadaljevalo, bom na koncu imela samo še počitnice. ;) No, pa saj si tudi sedaj najdemo zanimivosti tudi med tednom... v sredo sem šla pogledat predstavo v The Globe in vsem toplo (ne, VROČE) priporočam ogled tega - opis z eno besedo, ki jo tu ogromno uporabljam: Amazing!

Haiku za dobro jutro

2011-09-17T09:09:00.000+02:00

Jutranje sonce
z dotikom prebudi
nov dan izzivov

Midva

2011-09-17T00:32:00.002+02:00

Na koncu je vse ostalo nepomembno.

Zvečer,

ko zapreva vrata pred svetom,

sva pomembna le midva.

Ko zaprem oči,

in globoko vdihnem omamni vonj tvojih las,

postaneš spet moj svet.

Ko čutim tvoj dotik

in poljube tvojih ust na svoji koži,

vem, da sem le tvoja.

Ko me zbudi sončni žarek,

in si še vedno ob meni,

me preplavi blažen mir.

Na koncu je vse ostalo nepomembno-

Sva pomembna le midva.

Ko postaneš spet moj svet

in vem, da sem le tvoja

me preplavi blažen mir.

Moja jesen in bela krizantema

2011-09-17T00:27:00.002+02:00

Spet je tu moja jesen.
V Londonu malo prej in malo bolj izrazito. Čeprav je septembrsko vreme v Londonu letos čudovito. Vsak dan nas sonček pozdravi vsaj za trenutek, večkrat za cel dan.

Zjutraj se zbudim in zadiši po svežem in hladnem jutru. Tisti posebni vonj, ki mi nariše nasmeh na obraz in zasanjanost v oči. Jutranji sprehod je čudovit. Včasih piha, včasih ne. A vsakič je lepo in sveže in polno elana in optimizma, a hkrati umirjenosti in zmernosti.
Listje se počasi barva. Zdaj še neopazno, potiho in moraš biti prav pozoren, da opaziš spremembe v naravi. Vrtnice še cvetijo in dopoldansko sonce močno greje. A jo že slutim; in v hladnih jutrih me pozdravlja.

Danes smo šli na vizito v pol intenzivno enoto. Prednost pol-intenzivne pred polno-intenzivno enoto je za bolnike v tem, da imajo lahko več obiskov. Tu pa tudi rože. Eni bolnici so prinesli bele krizanteme. Seveda, skozi slovenske oči bi bilo nekomu, ki je zelo bolan, malo morbidno prinesti krizanteme. Če bi bile rože sploh dovoljene v bolnišnicah.
Če bi jaz dobila bele krizanteme, bi bila zelo vesela. Vonj ob postelji na viziti me je spomnil na jesen. Ko sem popoldne šla kupit sadje v supermarket, so imeli med rožami tudi krizanteme. Lepe, vijolične grmičke, ki bi šli lepo v mojo sobo. Pa si jih danes nisem kupila. Ker bodo, čeprav posajene, na toplem v sobi prehitro ovenele. Kupila si jih bom zadnjega oktobra in praznovala mehiški (zelo veseli praznik) Dios de los Muertos v optimističnem duhu.

Jutri je sobota. Upam, da bom zgodaj vstala in šla v mesto. Če bo sonček topel, se bom ulegla na čudovito angleško travo v parku in brala knjigo, ki sem si jo kupila prvi teden v Londonu. Upam, da bom našla floral market in si kupila eno belo krizantemo.

TLL (The London List) 1

2011-09-16T00:47:00.005+02:00

This blog will be in English (to please the few non-Slovenians that sometimes drop by here). I hope the rest of you don't mind. :)
This blog will also NOT be about my 2nd or 3rd week here. It will be a mere list of things I like/dislike/miss from home/will miss when I go home/etc etc. ABOUT LONDON and also my time here (as you will see...some likes and dislikes have nothing to do with London itself...but with my time here). As you will also see, there are some things, important enough to be in 2 categories al least. :)

Do you know I love lists? I love organising things, thoughts,.. I love to classify and numerise things. So here is my list of London so far:

18 days of London; 79 remaining.

LIKES
London in the sun
A misty rainy London morning
The City of London and Westminster at night
Hyde park
Lunch in a park
St. Thomas' hospital (and park)
view and surroundings of St. Thomas's
Salt & Vinegar potato Chips
Rainbows (very bright out here...much more so than at home)
Men in suits with ties
Men with nice shoes
Shop windows
The Body Shop
Regent street
Oxford street
Walking the streets of London (except for my home neighbourhood)
Tube in off-peak hours
Asian cusine
National Gallery
Free museums
My room
Individual central heating system
Unlimited phone internet that actually works great!
Learning curve
Teaching system
Student-teacher relationship
Student-young doctors relationship
British personal space
British humor

DISLIKES
Coffee
Chocolate
English sandwiches
Food
Tube in rush-hour
Distances
Brixton Road
Sinks with separate hot and cold taps (who in the world could come up with something stupid like that?!)
Stolen camera :(
Broken phone :(
Room hunting in London
Working hours + commute
1 hour difference from home that always makes me late in mommy's eyes (late to get up, late to go to bed)

MISSING (from) HOME
Good Coffee
Tasty Chocolate
Downtown Ljubljana
Mountains
Sport/Outdoor opportunities
Cheese
Closeness of things to one another

WILL BE DEARLY MISSED (when I'm back) BACK HOME
London!
Bagels
Salt & Vinegar potato Chips
Good Asian cusine
Individual central heating system

SURPRISES
- On a sunny workday in London, everyone would take their lunch in the park and people in bussiness suits would simply sit or lay down in the grass and eat their sandwich. Easy-going and relaxed! Wonderful!
- Tomatoes and apples look like clones. The tomatoes are sold packed in a carton box with regular indentations (like for eggs) and all of them would FIT in the carton... same shape, same size, same distance apart. Creepy!
- In my first week in London, I was talking to Julija over skype on my phone and a worker at National Geographic store greeted me with "Dober dan".
- 2 pint milk.
- Everyone at the MRI dept. has a Mac and most people have iPhones. At some point, there were more than twice the number of iStuff than people in the room.
- Regular wire-guided intubation.
- Indications for PCI, CABG and the number of diagnostic Caths that will be Theraupeutic in a weeks time.
- Meeting a Slovene at the MRI dept. By coincidence!

WRONG PREDJUDICES
- The English are very polite. Truth: They say thank you and sorry A LOT. But, there has never before been more passive agressive thank-you-s and please-s and sorries than here. They do speak their mind loudly in a non-verbal fashion. And "their mind" is NOT more polite than ours.
- The English are very punctual. Truth: About as much as Slovenes. Usually yes, sometimes a few minutes late, no one is uptight about it.
- The English speak very quietly. Truth: Not in London they don't.
- The English have a specific sense of humor. Truth: The doctors have the same cynic good-ol black humor as we do. Much to my enjoyment!

Well... this is so far. There will most probably be more TLLs. :)

The London Adventure #1

2011-09-11T00:49:00.001+02:00

Torej... minila sta prva dva tedna v Londonu. Še 12 jih ostaja. Magičnih 12, ki bodo zagotovo čudoviti, nepozabni in life-altering (kakorkoli se temu lepo reče v slovenščini. :)

Tale blog bo samo o mojem prvem tednu. Nekako imam občutek, da bo že tako ali drugače kar dolg.

London gave me a rough start to be honest.
Najprej sem prišla na letališče in kar bi morala biti enostavna pot do hostla brez prestopanj na vlaku se je sprevrglo v nočno moro neštetih prestopanj in vlačenj kovčkov po stopnicah gor in dol. Na koncu mi je še počila rana na jagodici prsta in moji bleščeči, čudoviti novi kovčki so doživeli krvavi krst. Vseeno... uspela sem priti do hostla in ugotovila, da sem kljub vsemu prezgodnja, da bi šla v sobo. Nič, pa sem se lotila. Hvala bogu (no..in Urši ;) ) me je v hostlu že čakala SIM kartica in moja prva naloga-usposobiti jo. Takoj ko sem imela cilj, sem se počutila boljše. In sem začela. V približno 1,5 ure sem kljub državnemu prazniku uspela dobiti funte, vplačati prvi denar na pre-paid SIM (kar zveni enostavno, pa v resnici ni, če nimaš MasterCard kartice registrirane na nekem naslovu v Angliji) in sem začela klicati naokrog za oglede sob.

Sobe v Londonu. Huh. Poglavje zase. Resnično. Moja prva pomanjkljivost je bilo dejstvo, da še nikoli v življenju nisem najemala sobe ali stanovanja. In tako sem se tega prvič lotila v Londonu. Prvi dan sem relativno enostavno dobila termine za oglede. Sobe... no, sobe so bile pa relativno ne-enostavne. Prva je bila v kvazi-lepi (beri: varni) soseski, ampak soba sama en živ obup. Druga je bila malo boljša (v primerjavi s prvo), ampak v soseski, kjer bi tekla od postaje do sobe in nazaj.Pa tudi soba, roko na srce, je imela plesen in umazan fotelj. Sicer pa prijazne cimre in celinske Evrope, ki so od tam tudi prinesle malo smisla za čistočo. Da me ne bi povsem prevzel obup (in dvom) je poskrbelo naključno srečanje z Ulrichom - Nemcem, ki je sicer študiral v VB, zdaj pa si je tudi iskal stanovanje in tako sva dan zaključila ob pivu v lokalu na Leicester Square-u.

Naslednji dan sem se malo bolj organizirala (in že uspela usposobiti internet na moji pametni galaksiji), si naredila seznam 10 sob, vseh približno v istem koncu Londona in plan, kako bom oglede razvrstila tako, da bo čim bolj enostavno (beri: hitro) priti od enega do drugega. Ha! Dober plan, a račun brez krčmarja. Večina ljudi se ti dopoldne niti ne oglasi na telefon, ker so v službi. Tisti, ki se, ti naročijo da jih pokliči popoldne. Popoldne bi se potem dogovorili za oglede, ki bi bili bogvedi kdaj! Na tej točki sem bila pripravljena vzeti sobo v ta čudni soseski iz prvega dne. Ampak je bila že oddana. Spraševala sem se, če sem res prestroga in vse prehitro prekrstim za nevarno ali za "luknjo". Spraševala sem se tudi, če ne bi bilo boljše se usesti na avion in iti domov, pod kouter in pokukati ven, ko bo december. Vseeno sem vztrajala in si uspela izboriti en ogled za ob šestih zvečer.Uspeh?
Prevzelo me je malodušje. Sama, brez načrta, z navidez izčrpanimi možnostmi napredka... Šla sem do svoje bodoče bolnice in se usedla v parkec - zmrzovala in obupovala nad svojo usodo in nespametnostjo, da sem se tega sploh lotila. In spet, kot nalašč, in the darkest hour a glimse of light - ena od žensk, ki so me zjutraj zavrnile, da naj pokličem zvečer in da bodo ogledi šele za vikend, mi je poslala SMS, da lahko pridem še isti dan zvečer pogledat sobo. Ob pol šestih. Hm... že v takrat sem vedela, da v Londonu ni možno opraviti dveh ogledov v pol ure, če nista slučajno to sosednji stanovanji v bloku. Kaj zdaj? Na eni strani sem imela ogled ob 6ih že dogovorjen, na drugi strani pa so bile slike te druge sobe res čudovite. Morda preveč lepe za ceno? Vseeno sem potrdila in drugi ogled poskušala prestaviti na sedmo uro.
Malo sem se razgledala naokrog in poskušala zapraviti še preostalih nekaj ur do ogledov. Šla sem peš do stanovanja in vseeno prišla pol ure prezgodaj. Potem sem si ogledala sobo in res je bila enako lepa kot na slikah. Sicer polna revij in druge krame te sostanovalke, ki jo je očitno do nedavnega uporabljala za shrambo. Rekla sem, da bi jo vzela. In kar tako, sem dobila sobo!!! Mislila sem, da se sostanovalce izbira zelo natančno... ampak tu je bilo bolj "first come, first serve" basis. In bila sem prva, ki sem jo zjutraj klicala. YAAY! Dogovorili sva se, da naslednji dan prinesem denar in ona pripravi pogodbo, vselim pa se lahko v soboto. Dobro... ni bilo idealno, vendar za tako sobo kar vredno potrpljenja.
Na tej točki bom zgodbo malo skrajšala: dotična soba zdaj JE soba v kateri sedim ta trenutek in pišem blog, uživam v njej, lepa je in neverjeten ulov za razumno ceno.

A London me s tem še ni prenehal preizkušati, če imam res trmo, da vztrajam pri svojem načrtu in pri njem. V četrtek sem uspela v muzeju izpustiti izpred oči svoj fotoaparat in puf! v trenutku ga ni bilo več. Huh. Jok, jeza, prepir z mamo in spet sem bila na tleh. In resnično - ko je človek prvič povsem na svojih nogah (in odgovornosti) v ogromnem in (skoraj povsem) neznanem mestu - ni težko pristati na tleh vsak dan po večkrat. Prevzemala me je čustvena in psihična labilnost! Zaradi tega dogodka potem nisem izzivala usode in se zvečer nisem preselila k Igorju, ki je ravno prišel nazaj v London. Kdo ve... morda je bila boljše (beri: bolj varno) tako. Hkrati sem se uspela dogovoriti, da bi se lahko vselila v sobo že v petek.

Tako... po dogodkih polnem začetku tedna je petek in vikend minil relativno mirno. Vselila sem se v sobo, uredila internet, počistila in kupila prvo "fasungo" hrane in potrebščin. London me je preiskusil in sprejel. V nedeljo se je začelo navdušenje nad prihajajočim prvim tednom prakse... ki bo tema naslednjega bloga. Hvala za branje-kot sem rekla... precej obsežno za dogodke 3 dni in pol. :)

Lupčke iz Londona,
Daša

Poroka? Ja. Prevzemanje priimka? Hmmm...

2011-07-24T21:30:00.002+02:00

v mojem primeru verjetno že. Za vse ostale pa je tu slika, da boste lažje sprejele "infromed decision". :)

Čas

2011-07-18T22:27:00.001+02:00

...Ne morem verjetni kako beži. Blog pišem že od leta 2007. Čez triindvajset dni bo 4 leta! 4 leta! Zdi pa se mi, kot da bi bilo predvčerajšnjim. Mnogo se je zgodilo in ko gledam nazaj, vem, da ne bi vsega spravila v en dan. Ampak vseeno se mi ne zdi, da je že toliko časa. Mnogo se je zgodilo.

Danes je dan za samorefleksijo. Učenje mi ne gre in tokrat sem pogledala resnici v oči in si rekla: "Nič, Daša, večer je že, od tebe ni bilo nič in vseeno če zdaj ne začneš." Plan je, da pospravim sobo. Generalno pred poletjem. Ha! Pred pol ure sem začela z načrti za pospravljanje in napisala 1,5 bloga po tem ko eno leto ni bilo od mene ne črke ne slike!

Zakaj blog prav danes? Ker sem našla en drug blog ene druge punce, ki je kolegica od kolegice, in ki piše tako, kot si želim, da bi pisala jaz. Spomnila me je na moje pokopane načrte, želje in cilje. Na mojo lirično prozo, ki je že davno ugasnila v pozabo. Tako davno, da sem preprosto pozabila, da sem jo kdaj imela. A sem jo... ko gledam nekatere zapise za nazaj, vidim, da imam ali sem vsaj imela talent in smisel. Kaj se je zgodilo z njim? Kaj se je zgodilo z mano v 4 letih?

Kaj se je zgodilo z mano v 4 letih? Izgubila sem 2 osebi...eno zelo drago in eno, ki me je navduševala bolj kot kdorkoli drug. Pogrešam ju! Izgubila sem strast za leposlovje in zamenjala prozo za vrste in vrste strokovne literature. Do danes mi je bilo le redko tega žal. Polenila sem se. Dobro...razumem, da je to pri meni cikličen proces in da se je v 4 letih to zgodilo že večkrat, pa vseeno. Izgubila sem otroško strast do vode...letos prvič, da se mi ni ljubilo v vodo takoj, ko sem prišla na morje. Tega mi je kar malo žal. Vedno mi je žal, ko izgubim del otroka v sebi. Hkrati pa ves čas stremim k več, boljše, bolj zrelo, odraslejše. Imela bi vse! Dobro, glede na tako željo otrok v meni torej očitno še živi.

Danes je nov dan. Začne se nov čas.

Draga mala Daša: od danes ti bom poskusila dati vse! Več motivacije, več energije. Hobije, knjige, jesenske sprehode, toplo skodelico kakava z deževnem popoldnevu, skakanje po lužah in tek v poletni nevihti. Naslednjič stečem v mrzlo vodo takoj ko pridem na morje in pobožam tistega lokalnega mucka brez strahu pred boleznimi. V zameno pa ti prevzameš krmilo v trenutnih brezskrbnosti in miru.... mi daš nazaj malo otroškosti.

nov list... obračam ZDAJ!

Instant

2011-07-18T22:03:00.003+02:00

Postala sem instant. Ne vem kdaj in kako se je to (spet) zgodilo. A se je. Ne ljubi se mi več pisati. Ne ljubi se mi kuhati. Ne ljubi se mi zlikati majic niti se mi jih ne ljubi pospravit v omaro in tako vsak dan brskam ven kose, ki pašejo skupaj in ne potrebujejo likanja. Vse je instant...moja soba, učenje, opravki in odnosi. To zadnje ima morda še največ globine, vsebine. Dobro, morda tu nisem instant. Ampak sem pa lena. Ambiciozna in lena. Ubijalska kombinacija. In potem bo prišel dan, vedno pride, ko bom imela nov elan, vse pospravila, uredila, začela kuhati in se lotila hobijev, brala leposlovje in hodila tečt za lepšo postavo. Do takrat... pa čepim v svoji instant fazi in točim instant solze in sem prelena da bi se celo smilila sama sebi... instant čakam na boljše čase.

لبنان في قلبي - Lebanon in my heart

2010-08-26T00:36:00.002+02:00

The idea for this blog was born in Beirut. As you'll read further on. And now the time has come to photo-document my toughts and write a conclusion in the end.

So... this is it. It's my last day in Beirut and the idea for this blog came to my mind last night, while I was enjoying myself, watching people and remembering all the really nice things that had happened to me in this one month. In buddhabar. I guess Buddha had his effect. Or was it alcohol? :)

All Lebanon is to me is because of it's people. Lebanon is this:

Thank you Khairat, Ramzi, Sara, Ahmad, Elie, Zinnia, Karim, Carla and everyone else who made Lebanon my second home.

In hvala Nika, David, Valentino, da ste mi dajali občutek prvega doma v Libanonu. ;)

Z druge strani

2010-08-24T11:42:00.000+02:00

Koliko od vas je kdaj pomislilo, da se za obrazom za naslovnici tabloida skriva resnična oseba, ki ji mogoče ni vseeno, da se o njej pišejo laži po rumenem tisku in da novinarji perejo njihovo umazano perilo, ki po takem pranju pride nazaj še bolj umazano? Verjetno ne veliko.
In koliko od vas je kdaj pomislilo, da se za klevetanjem čez zdravniško stroko skriva na tisoče zdravnikov, ki vsako jutro vstanejo, da bi nekomu pomagali, pa študentov medicine in tistih mlajših, ki so od malih nog hoteli študirati medicino, pa se jih v obraz trenutne situacije ne zdi vredno? Tudi verjetno ne veliko.

Končujem peti letnik MF Ljubljana. Ne berem časopisov. Ne berem spletnih časnikov in predvsem ne berem komentarjev pod njimi. Težko pogledam večerno informativno oddajo, ker me vsakič znova mine, da bi še kdaj ure ni ure svojega časa zabila v prisilni drži nad svetlečimi listi, ki mi kljub slabi svetlobi dražijo oči.
Mine me, da bi naredila še preostalih 8 izpitov in postala "govno v belem", kot sem prebrala v komentarjih teh spletnih časnikov, dokler sem jih še brala.

Slovenija bije državljansko vojno proti zdravnikom.

Pa se bom najprej dotaknila novinarjev in njihove (ne)etike v tej situaciji.
Najprej, novinar, ki je komaj uspel spacati gimnazijo, nato več let kot pijavka črpal davkoplačevalski denar na študijskem programu, kjer nima osnovnih pogojev, da bi kdaj našel službo, nato sfalirano pustil fax in pristal v neki časopisni hiši, nima nobene pravice udrihati čez človeka, ki se je leta in leta trudil, da je prilezel do konca fakultete, brez katere pač ne bi mogel opravljati izbranega poklica. Če bi imeli dovolj v glavi in še ščepec samorefleksije, si tega tudi nikoli ne bi dovolili.
Drugič, če že ne uporabljajo rodilnika in ne poznajo dvojine, bi lahko ti novinarji in predvsem moderatorji spletnih časnikov lahko prepoznali VSAJ sovražni govor, ko se le-ta pojavi.
Nekaj komentarjev pod članki, objavljenih na spletni strani Dela je vsebovalo komentarje kot "Govna v belem", "gnjusi v belem", "sodrga zdravniška" ipd.
Zdaj pa zamenjajte besedi "v belem" z "v barakah" in zdravniška s "ciganska" in si predstavljajte te komentarje pod člankom o Romski problematiki. Kaj hitro bi šla cela država "v luft" in slave željni odvetniki bi vlagali tožbe za sovražni govor in žaljenje. Ampak ti komentarji so bili objavljeni pod člankom o zdravnikih in potem je pa to ok. To se pa sme. Zdravniki so pa res ničvredni izmečki družbe in potem je sovražni govor dovoljen.
Svet na Kanalu A si dovoli pompozne uvode v svojo oddajo z besedami "delavci že več mesecev čakajo na plače, zdravniki, ki pa so vsak mesec na vrhu lestvice najbolje plačanih v državi pa nočejo popustiti..."
V tem stavku je toliko prikrojevanj resnice, da mi postane kar slabo. Prvič, zdravniki so vsak mesec na vrhu lestvice najbolje plačanih uslužbencev v JAVNEM SEKTORJU, kamor ne spada noben odvetnik, notar, manager, igralec nogometa, tajkun, gradbinec ipd. Odpadejo tudi VSI direktorji zasebnih podjetij.
Drugič... na vrhu te lestvice, kamor zdravniki spadajo, sedijo DIREKTORJI ZDR. DOMOV. Veste, niso vsi zdravniki direktorji. Velika večina jih je navadnih delavcev v javnih zavodih, zdr. domovih in bolnišnicah.
Tretjič... sploh ni res, da niso hoteli popustiti...samo PREKOMERNO niso hoteli popustiti.
Ampak resnica res ne zveni več tako pompozno, kajne? Kdo pa še hoče slišati resnico povedano v lepi slovenščini. Pol-resnice v pol-slovenščini so veliko bolj zanimive, kajne?

Boli tudi to, da se ves čas poudarja, kako primanjkuje zdravnikov, zraven pa je na desetine mladih zdravnikov ta trenutek brezposelnih, ker še nimajo specializacije, bolnišnice nimajo denarja, da bi jih zaposlile za sobne zdravnike, država pa niti denarja, niti mentorjev, da bi jih vse, hitro, učinkovito in dobro izobrazila v specialiste.
Ampak... če vprašaš človeka na cesti so pa preprosto lenuhi, ki se jim ne da delati. Saj, vsak po sebi sodi druge.

Pa še to, v Sloveniji očitno obstaja neka logika, po kateri bi morali zdravniki delati zastonj, ker so ja zaprisegli, da bodo delali v dobro človeštva. Ja? Kdo bo pa nahranil in oblekel otroke zdravnikov?

Dragi kolegi,
študenti,
sekundariji,
brezposelni mladi zdravniki po strokovnem izpitu,
mladi specializanti, preutrujeni da bi brali tale blog,
specialisti, ki se iz dneva v dan borite z mlini na veter imenovanimi zavarovalnice, farmacevti, histerične družine pacientov, država Slovenija,
in vsi ostali, ki si delimo usodo: ČESTITAM VAM!

Čestitajte si vsako jutro, ko vstanete iz postelje, ker boste za majhen denar prenašali veliko zlorabe s strani pacientov in njihovih družin, ker boste ostali v službi predolgo, ker bodo vaši otroci spet spali preden boste uspeli priti domov, ker boste čez nekaj dni preutrujeni po 24urnem dežurstvu še vedno oddelali svojo redno ambulanto, ker se boste borili z zavarovalnico in njihovim teženjem, da ste spet porabili preveč denarja, ker boste v bolnici obdržali pacientko, ki ima rizično nosečnost čeprav bodo na zavarovalnici neki uradniki rekli, da je nima in da ne dobite denarja za njeno oskrbo in ker boste na koncu utrujajočega dne natančno vedeli, da boste jutri zjutraj vse to spet ponovili.

To so pravi junaki današnjih dni. Tisti, ki kljub temu, da hodijo proti vetru (v katerega država in sodržavljani dnevno redno tudi urinirajo) vsako jutro znova vstanejo in se znova borijo. Borijo se zase, za svoje dostojanstvo in za plačilo primerno težavnosti in odgovornosti poklica, ki ga nosijo. Borijo se za ugled poklica, ki mu pripadajo, ki je bolj pogosto kot ne več kot le poklic - je način življenja. Borijo se zase in za svoj miren obstanek pod slovenskim soncem. Čestitam!

O imenih

2010-04-19T21:46:00.001+02:00

Ime je tisto, kar človeka identificira v družbi.

Je nekaj, kar večina pričakujočih staršev skrbno izbira in premleva in spet izbira, dokler ne pridejo do imena, ki se jim zdi kar najbolj popolno za njihovega otroka.

Ime je nekaj, kar dobimo od staršev in nas potem večina z njim živi do konca življenja.

Je skoraj tako odločilno kot naše obrazne poteze. Tudi slednje se da spreminjati (kirurško), ampak nas večina tega ne stori.

Izbira imena za svojega otroka je dejansko zelo pomembna in odgovorna odločitev. Je zavestna izbira nečesa, kar bo tega otroka zaznamovalo za celo njegovo življenje.

Kako starši izberejo ime svojega otroka?

Najlažje je tistim, ki prvorojene sinove poimenujejo po očetu, da se ime prenaša iz roda v rod. Tudi tisti, ki se odločijo, da bodo svoje otroke poimenovali po svojih starših, starih starših ipd. nimajo težnega dela, ker je bil namesto njih izviren že nekdo drug, oni pa se odločajo samo med nekaj izbranimi imeni.

Tretji spet poimenujejo otroke po filmskih zvezdah, knjižnih junakih ali ljudeh iz svojega življenja, ki so jim bili simpatični.

Seveda je tudi ogromno staršev, ki svojim otrokom dajo imena iz religije.

Sama sem sicer zagovornica izbire imena, ki ti je všeč, lepo zveni in nima nobene povezave s komerkoli.

Saj razumem, da človek noče dati svojemu otroku imena, ki ga spominja na nekoga zelo zoprnega. Ne razumem pa tega, da otroka poimenuješ po svoji učiteljici iz tretjega razreda, ker ti je bila tako simpatična. (Malo pretiravam, ampak vseeno.) Dati otroku ime, ki te spominja na nekoga drugega, je zelo nepravično.

Kaj pa s tem dosežeš?

Ena opcija je, da upaš, da ti bo tvoj lasten otrok tako simpatičen/lep/dober… kot je bil original.

Druga opcija je, da imaš tega človeka tako rad, da mu izkažeš čast tako, da otroka poimenuješ po njem. Torej postane tvoj otrok priznanje temu človeku.

Tretja možnost pa je, da si tako zelo ne želiš pozabiš tistega človeka, da poimenuješ otroka v spomin nanj.

Nobena od teh možnosti ni prijazna ali pravična do otroka. Takoj ko prijoka na svet so nanj z imenom vezana pričakovanja, spomini, … Tako mu starši odvzamejo možnost, da temu imenu da samo svojo noto.

Vse moje dobre prijateljice imajo zelo lepa imena. Imena, ki so mi dovolj všeč, da bi jih dala svojim hčeram, pa nobena ne bo dobila katerega od teh imen, ravno zato, ker so na ta imena že vezani občutki in spomini.

Druga stvar, na katero bi morali starši pomisliti pri izbiri imena pa je, kako bo okolica reagirala na otrokovo ime. Sicer ni tako zelo pomembno, kako na ime reagirajo sorodniki in prijatelji staršev, dobro pa je pomisliti, kako se bodo na otrokovo ime odzvali njegovi vrstniki. Nedvomno noben starš ne želi, da bi se vrstniki norčevali iz njihovih otrok. Še toliko slabše, če so tarča posmehovanj zaradi imena, ki so ga tako ali tako izbrali starši.

Tako se mi zdi tudi malo ignorantsko dati otroku ime, ki ga dandanes nosijo samo še 80-letniki. (Spet malo karikiram, ampak saj razumete, kajne?)

Seveda pa ni nobene potrebe, da nezdravo zaidemo v drugo skrajnost in otroku damo ime, ki je po čisto zadnji modi in nima zdrave mere razuma. Tako recimo imena kot Pika Jagoda in Lun Rock tudi niso ravno optimalna. Vsekakor pa se strinjam, da veliko boljša. So vsaj zanimiva in nenavadna in posebna, obenem pa niso vezana na določeno kulturno okolje.

Na to temo je potrebno omeniti še močno geografsko ali religiozno zaznamovana imena.

Če bo ta otrok odraščal in najverjetneje živel v nekem okolju, je po mojem mnenju boljše, da mu izbereš ime, ki je manj očitno tuje. Tako, na primer, svoje hčere ne bi poimenovala Živa,če bi za stalno živela v Združenih državah in recimo moji otroci sploh ne bi imeli nobenega drugega državljanstva ali kakšnih drugih razlogov, da bi se kdaj vrnili v Slovenijo. Čeprav je zame Živa resnično lepo ime, je za (moj hipotetični) kulturni prostor povsem tuje in neprimerno. Še posebej ker obstaja dovolj bolj nevtralnih imen, ki se široko uporabljajo tudi pri nas (če je že moj cilj z imenom v otroku vzbuditi občutek za pripadnost nekemu narodu, ki ni narod v katerem se on/a razvija in živi).

Ta ista omejitev pa velja tudi v drugo smer. S tem mislim tuja imena, ki so staršem osebno zelo všeč, ampak našemu okolju povsem tuja.

Seveda se mi zdi povsem razumljivo, da otroku daš ime, ki ti je všeč in ravno tako je povsem naravno, da izbiraš med imeni, ki so ti blizu.

Potrebno pa je pomisliti tudi na otroka.

Ne želim biti narobe razumljena. Vsekakor ne zagovarjam, da bi morali Slovenci svojim otrokom dajati samo klena slovenska imena kot na primer Mojca, Jože, Ivan ali Francka. Zagovarjam pa zdravo mero razuma… da recimo ne poimenuješ svojega otroka Priscilla (=prisila) ali recimo Carlislie, ki ga nihče ne zna izgovoriti. Mimogrede…obe te imeni sta mi zelo všeč. J

Zanimivi se mi zdijo tudi starši, ki svojim otrokom dajejo imena, ki so akronimi z njihovimi priimki. Tudi s tem se ne strinjam… ampak tu pa izključno zato, ker mi zveni neumno. Na primer Klemen Klemenčič meni osebno zveni smešno. Vsekakor pa je to stvar osebne izbire.

Na koncu je tako ali tako pomembno samo to, ali je otroku njegovo ime všeč ali ne. Meni se, recimo, zdi moje ime najlepše možno ime zame in nikoli ga ne bi zamenjala za nobeno drugo. Poznam pa ljudi, ki absolutno sovražijo svoje ime, ampak si ga ne spremenijo, ker so se rodili v to ime in ker je to ime njihovo že tako dolgo časa.

No, to pa je verjetno nekaj, česar si ne želi noben starš, ko otroku izbira ime.

Sealed lips

2010-03-31T19:43:00.001+02:00

If you knew what you mean to me,

Would you treat me the same?

If you knew what I feel for you,

would you want me to stay?

Or would my revelation

cruble this illusion into pieces?

I never could belog to you,

I knew that from the start.

But somewhere in the midst of it,

Mind lost war to Heart.

But when I sit across from you

And see me through your eyes,

I can't help but to wonder:

If I knew what I am to you,

Would I see you the same?

If I found out what you desire,

Would I shy away in shame?

Or would your revelation

give way to something new?

I have already crossed the line,

We had agreed upon together.

I lost my sanity and pride

to your smell and kiss and touch.

And somewhere deep inside me

a thought won't let me rest...

I think somehow we both

have failed at our own game.

Would admiting it be courage

or just blindly insane?

If what I see in your eyes is true

And your words aren't lies,

Than no army and no foe

Can keep us apart.

And yet we keep our lips sealed tight,

Fearing all of it will die,

If either of us tells the truth:

It's Love in our eyes - see the proof?

For you

2010-02-13T22:07:00.002+01:00

One word... o ne... kar nekaj njih

2010-01-11T23:33:00.001+01:00

Prvi blog v tem letu ne bo nič kaj optimističen, niti ne preveč moj. Vsekakor ne domnevajte, da bo tudi naprej tako. To leto bo SUPER! Vam rečem. Ampak...

Čez dva dni imam izpit in potem bo mogoče še kaj od mene, danes pa ne. :)
Danes sem pa predizpitno labilno-stabilno-muhasto-tečno-otožno-tudi-vesela in bom objavila link na jutub in besedilo pesmi, ki me spomni na nekoga posebnega, ki bi si ga danes res želela ob sebi ali vsaj na drugi strani telefonske zveze, da mu malo pojokam kako je nevra bu-hu in da me malo potolaži.

Pa je na mojo žalost in žalost mnogih drugih že... kot pravi Anouk... a star in heaven.

Mislim nate*****

One Word

I close my eyes

And imagine you're here

Did it all seem so hopeless

Given the chance

I would ask

Forgive me

I didn't do a thing to make you stay

I didn't say a word to make you stay

If I would have known

Could I have tried to make it easier

But I didn't do a thing

Or say a word

One word

And I don't know why you're gone, now you're gone

No beautiful goodbye

You will never leave my mind

And it turns out to be so much different than our dreams

Now you're, you're a star in heaven

My thoughts unsaid

Stuck in my head

And it all feels so useless

Never forget to give all I have

Forgive me

I couldn't do a thing to make you stay

And I couldn't say a word to make you stay

If I could have known

Could I have tried to make it easier

But I couldn't do a thing

Or say a word

One word

And I don't know why you're gone, now you're gone

No beautiful goodbye

You will never leave my mind

And it turns out to be so much different than our dreams

Now you're, yeah you're a star in heaven

Still I don't know why you're gone, now you're gone

No beautiful goodbye

You will never leave my mind

And it turns out to be so much different than our dreams

Now you're, you're a star in heaven

You're a star in heaven now

You're a star in heaven

Yeah you're my star

Yeah... you're still my star.

2010

2009-12-30T14:18:00.000+01:00

Naj bo 2010 vse kar 2009 ni bilo, pa bi moralo biti.

Naj bo polno ljubezni, veselja, uspehov in malih grehov.
Naj bo polno užitka in malo trpljenja, da bomo znali ceniti trenutne lepote.
Naj bo polno iskric.

Naj bo 2010 leto rasti in razvoja.
Da bi rasli osebnostno in duhovno, da bi rasle naše vezi, se krepile in razvijale.
Da bi razširili roke in v svoj objem sprejeli nove ljudi.

Da bi se znali veseliti sonca in dežja in megle in snega in vsega vmes in še malo za povrh.

Da bi bilo SREČNO.

Začetku začetek skoraj enak
tisoč barv pa da le en cvet,
prve stopinje, prvi korak,
prvi dan obračajo svet.

rants.raves.words.inspirations

2009-12-22T22:47:00.001+01:00

http://yafshar.wordpress.com/

Zanimiv blog Yalde Afshar...
Zdi se mi, da je Američanka, borka za pravice, ki piše bloge. Med drugim ima tudi tega, kjer pa je njenega avtorskega dela bolj malo. Ima pa odličen okus.
Vredno ogleda.

Spremembe, spremembe #2

2009-12-08T18:08:00.004+01:00

V ustvarjalni mrzlici me je malo zaneslo. In sem začela objavljati tudi stvari, ki niso dovolj dobre ali dovolj izpiljene za objavo.
Tako da jih zdaj umikam.
Upam, da nihče, ki je tiste bloge komentiral, ne bo tega vzel osebno. Ker sicer je osebno, ampak moje osebno. :)
Če pa je komu kateri od "umaknjenih" posebej všeč, naj mi piše, da jih spet objavim ali pošljem po mailu.
Isto, ampak z omejitvami, velja za večino oktobrskih blogov, ki sem jih umaknila kmalu po njihovi objavi.

Haiku

2009-12-08T18:06:00.003+01:00

Deževno jutro

Sivina ovija svet

Kapljice sreče

Medicynical - Part 4

2009-11-30T18:06:00.000+01:00

Preden začnem s tem blogom bi se rada najprej opravičila. Opravičujem se vsem, ki ste 1 leto in 10 mesecev zaman čakali zapis s tem naslovom, ki naj bi bil nadaljevanje bloga Medicynical-part 3 .

Opravičujem se še enkrat, ker današnji blog definitivno ne bo to dolgo pričakovano nadaljevanje.

In opravičiti se moram še tretjič, ker verjetno nadaljevanja sploh ne bo. Iz več tehtnih razlogov.

Prvič, v tem času se sicer družbena nastrojenost proti zdravnikom ni zelo spremenila, se je pa moj odnos do vsega skupaj in se mi preprosto ne ljubi več razlagati stvari, ki jih pametni vejo, neumni pa nočejo vedeti.

Drugič, čisto preprosto...pozabila sem, kaj sem hotela v nadaljevanju sploh povedati.

Tretjič, tisti blog se mi zdi sam po sebi dobro in lepo zaključena celota in ne potrebuje reoperacije. Upam, da razumete.

Torej: Tisti, ki še ne veste... tole je četrti zapis mojih subjektivnih opažanj medicinsko-zdravstvenega sveta skozi oči študentke medicine.

Danes tale blog pišem 2 letnika starejša kot sem prve tri dele in predvsem več kot 2 leti zrelejša glede celotne tematike. Vseeno pa so tudi Medicynical-part 2 in Medicynical-part 1 vredni branja za malo sprostitve.

Kaj boš pa ti, ko boš velik/a?

Danes sem v 5. letniku. Do zdaj se je to vprašanje (v malo drugačni obliki) preselilo iz ust laikov tudi v naša usta. - Kaj boš pa ti specializiral/a?

In po štirih letih in pol na tem faxu na to vprašanje težje odgovorim, kot sem, preden sem prestopila prag fakultete. Seveda nisem pozabila kaj sem govorila, preden sem začela študirati. In niti se nisem tako hudo spremenila, da me zdaj ne bi več zanimale iste stvari. Razlogi za to so drugje.

Danes se zavedam, da za večino specializacij tako ali tako ne vem niti približno kako poteka delovni dan zdravnika te stroke.

Zavedam pa se tudi, da isto "biti navdušen nad neko tematiko" in "imeti potrebne karakterne lastnosti za obravnavo in zdravljenje ljudi s patologijo iz te "tematike"".

Od kar sem se odločila, da bom zdravnica, sem govorila, da bom ali pediatrinja ali kirurginja. No, danes vem, da to drugo gotovo ne bom. Vsaj ne kirurginja v tipičnem (splošna, torakalna, abdominalna, travma,...) pomenu besede. Vedno bolj pa ugotavljam, da tudi prvo verjetno ne.

In tako se prvič v življenju soočam s tem, da se bliža življenjsko pomembna odločitev za katero nimam načrtovanega odgovora.

Še vedno se mi zdi pediatrija zelo zanimiva veda. Rada hodim na predavanja in pediatrične dele vseh izpitov navadno zelo rada preštudiram. Zakaj torej mislim, da ne bom pediatrinja?

Problem, s katerim se sooča marsikateri študent medicine, ki si upa o tem razmišljati in na glas govoriti, je v tem, da se nas je večina (tudi ostalih študentov) na fakulteto vpisala na podlagi tega, kaj nam je zanimivo, ne na podlagi tega, kaj bi radi v življenju počeli. Kako pa bi se drugače? Večina nas ni imela možnosti iz prve roke videti nekaj povprečnih dni zdravnika in policista in odvetnika, da bi videli kje bi nas delo najbolj veselilo. Ampak razkorak med stroko in delom pa je pri našem poklicu mnogo večji kot drugje.

Tako recimo imam jaz že od nekdaj zelo rada otroke, dobro se razumem z njimi in ne plašijo me. Torej v čem je problem? Zakaj zdaj kompliciram?

Zato, ker obstaja OGROMNA razlika med tem, da se dobro razumem z zdravimi, veselimi otroci in da znam dobro ravnati z bolnimi, jokavimi otroci, ki ne razumejo kaj se dogaja in ne sodelujejo z meboj, kot bi želela. In tudi to še ni največji problem. Recimo, da, ker imam tako rada otroke, se bom navadila ravnati z bolnimi in uporabila svoj talent za ravnanje z njimi, da si delo olajšam. Pa imam istočasno tudi talent za delo s starši bolnih otrok?

Bolni odrasli so že tako ali tako dostikrat nezaupljivi, zahtevni in težavni. Zdravi starši bolnih otrok pa se poleg skrbi za otroka pogosto spopadajo še z občutkom krivde, da je njihov otrok bolan in poskušajo narediti vse, kar je le mogoče in zato še toliko manj zaupajo zdravnikovim odločitvam. O vsem dvomijo, sprašujejo, zahtevajo pojasnila, ki jih v svojem stresu zaradi otroka tako ali tako niso sposobni razumeti in nič jim ni prav.

Saj razumem. Verjetno bom tudi jaz taka, če bom imela bolnega otroka in če se ne bom zavestno brzdala, ker poznam situacijo tudi z druge strani. (Če ne bi poznala situacije, se pa ne bi brzdala. Tudi zato, ker dejansko marsikateri starši prepogosto naletijo na zdravnike, ki ubirajo bližnjice in ne delajo vsega po protokolu in to res preprečiš samo z intenzivnim teženjem.)

Ampak... razumevanje ali ne... Ali imam talent ravnati s takimi starši, polnimi strahu in stresa? Imam sposobnosti pomiriti jih, jim nato sporočiti novico o otrokovi bolezni in si vzeti čas, da na njim razumljiv način obrazložim kaj ta bolezen pomeni? To je vprašanje, ki bi si ga pri odločitvi za tako specializacijo morala zastaviti.

Ravno tako vprašanje pri odločitvi za kirurgijo ni toliko "Ali imam dovolj dober želodec za kaj takega?" ker dober želodec tako ali tako vsi kar dobro natreniramo.

Vprašanja tu so: Sem dovolj natančna? Sem dovolj vzdržljiva? Imam dovolj dober hrbet in križ in noge, da bom sposobna cel dan stati na nogah? Sem dovolj požrtvovalna, da bom z veseljem veliko preveč v službi in veliko premalo doma? Bi rada imela otroke? Bi rada blestela na svojem področju dela? Sem ročno spretna ali sem boljša v razmišljanju in povezovanju drobcev v celoto? ... ... ...

Vprašanj tu je neskončno.

Postavi pa se mi še eno. Tudi če se zazrem globoko vase, ugotovim kdo sem in kaj so moje prioritete, kako bom izvedela, kaj delo v neki stroki sploh zahteva od mene?

Na vajah tekom študija dobimo bolj slab vpogled v vsakodnevno delo zdravnika. No, ponekod že ugotoviš... Nekje pa dela s pacientom sploh ne vidiš niti od daleč, čeprav ga je veliko.

Letos se je Študentska Organizacija MF zelo potrudila in ravno zdaj potekajo predstavite specializacij iz ust dejanskih specialistov teh strok. Da dobimo vsaj malo vpogleda. Kako pa to izgleda pa še ne vem, ker šele ta teden pridejo na vrsto specializacije, kjer me njihova obravnavana tematika zanima. Bomo videli.

Ne glede na rezultat pa: VSE POHVALE, ŠOMF, da ste se potrudili in prvič (vsaj od kar sem jaz na faxu) organizirali predstavitve specializacij, če jih že med študijem ne utegnemo spoznati.

Ne bodi kot drugi

2009-11-30T16:53:00.000+01:00

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,

odpelji me v goro, kjer škrati živijo.

Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,

zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

Povabi me včasih v kraje neznane,

mi zjutraj pod okno pripelji cigane.

Povej mi o sanjah četudi so grešne,

zaupaj mi želje četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,

ljubezen ni reka, ki teče po strugi.

Napravi to zopet, ne hodi po poti,

saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.

Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,

povabi me v mesto, ko drugi že spijo.

Usoda je živa in mrtvi junaki,

naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Feri Lainšček

I could love you or not

2009-11-29T20:17:00.003+01:00

Super besedilo+seksi glas=odlična pesem

You could love me or not

But either way I’ve got to

Wake up to face another day tomorrow morning

You could love me or not

But either way I’ve got the sunrise looking in my eyes

And i know i could love you or not

But either way you’ve got to

Wake up to face another day tomorrow morning

I’m not getting used to my new solitude

I’ve still got a photo in my wallet of you

I’ve got to stop my self

From picking up the phone and just calling you

I’ve got to keep my emotions together and forever

So don’t be afraid

I can’t erase memories with the actions i seize

And I can not erase your smiles and your eyes

With your hair in the breeze

And the only way for me to move on

Is to write it in a song that life goes on

And I’m kicked off this earth

With no one to hold its getting cold and my chest hurts

You could love me or not…

What will the world bring?

You’ve got to be strong

Your story goes on and on

Even though our page is gone

Cos theirs a world out there

And even though it aint fair

You’ve got to not be scared cos i swear

I’ll always be true to you

Forgetting your smiles and eyes i could never do

Your love is skin deep with me

You could never be replaced

Even though you know my heart is free

Don’t be afraid….

Brez konca

2009-11-13T18:35:00.002+01:00

Ravno ko te že potlačim v pozabo,

zabrišem sledi, ki so me vodile k tebi,

se končno sprijaznim, da ne čutiva enako...

Se vrneš z besedo, namigom, nasmehom

in me pahneš nazaj v upajoči obup.

Igra se nadaljuje,

zmagovalec je znan.

Jaz pa brez konca poskušam

znova in znova

zmagati v igri,

katere pravil ne poznam.

Verde que te quiero verde

2009-11-02T02:17:00.002+01:00

I (heart) genetics.

I (heart) green eyes.

I (heart) eye calculator.

http://museum.thetech.org/ugenetics/eyeCalc/eyecalculator.html

Men are from Mars, Women from Venus

2009-11-02T01:57:00.007+01:00

Ali po slovensko: Moški so drugačni, ženske tudi. (Tokrat se sploh ne bom obregnila ob ta prevod knjige, ker tema leži nekje drugje).

Torej: to, da smo si ženske in moški različni že vsi vemo. Šele danes pa sem naletela na nekaj, česar s svojimi ženskimi možgani sploh ne morem razumeti. Tukaj prosim vse moške, ki bodo ta blog prebrali (in ženske, ki ga bodo prebrale in razumele) da mi pojasnijo.

Torej, kot ženska absolutno ne razumem logike tega grafa:

Torej: prosim...mi kdo lahko razloži kako je

smart+nice=ugly

smart+hot=annoying

smart+nice+hot=only dates assholes?

In še da dokažem, da ni problem v tem, da ženske ne bi razumele grafov in množic in matematike:

Kot ženska tale graf dobro razumem:

5ru

2009-10-11T21:48:00.003+02:00

Nikoli ne boš zaspal

v mojem naročju

in nikoli se ne bom

v spanju stisnila k tebi.

Nikoli mi ne boš povedal,

da čutiš tako kot čutim jaz.

Nikoli ne boš hrepenel

po dotiku mojih rok

in nikoli ugriznil v poljub,

ki je le zate izbran.

Nikoli ne boš začutil

te močne nenasitnosti,

ki v meni lakotni zate.

In nikoli ne boš iskal

mojega časa, ki je zate vedno tu.

(I. Peinkicher)

Nikoli več...ampak za vedno. Zate. S tabo. V srcu.

My Lust

2009-10-02T23:07:00.004+02:00

I do it all for you.

I do it all for you.

You do not think of me as I think of you.

I know that.

You do not remember me as I remember you.

I know that.

You are not my love.

You are my lust.

I was not to you what you were to me;

And I didn't want you to be either.

You do not know you are anything to me;

And I don't want you to either.

You are not my love.

You are my lust.

Today, I do it all for you.

I do not know if I'll see you tomorrow

but I do it anyway.

-Just in case.

And I do it with painstaiking accuracy

I do it with tremendous patience.

I know it's all in vain but I do it anyway.

And that makes me think.

I am not hopeless.

For were I hopeless, I would not do it.

Am I hopeful?

That, I am not.

I do not wish for anything to happen.

I'm only doing it just in case.

And then... through the mist of my patience

A thought breakes free.

You are not worth it.

And I keep on doing it.

In case I am wrong, I do not want to regret it.

You are not my love.

But you are my lust.

I will make myself perfect for you

and that is my therapy.

I do not wish for anything

but I will be perfect for you.

I will be perfect.

What are you?

You are not my love.

But I do it all with love.

You are my lust.

Oddaljeno sonce

2009-06-30T01:11:00.004+02:00

Torej... Poznaš pesem z refrenom "everywhere you go, always take the weather with you, ..." ali pa ultraromantično "hey now, hey now, don't dream it's over..." Itak! Ha... No, saj jih vsi. Ampak jaz recimo do danes nisem vedela kdo to poje. In potem sem gledala eno serijo in mi je bila všeč pesem v njej in sem jo poiskala in tako sem našla že res star band, ki ima neverjetno zanimiva besedila pesmi, ki ti dajo misliti. Nekaterih seveda. Zgoraj omenjeni nista ravno na tem seznamu.

In ta blog preprosto obsega samo verze, ki so mi dali misliti. Kako in kaj sem razmislila pa mogoče v kakem drugem blogu.

Distant sun:

Tell me all the things you would change
I don't pretend to know what you want
When you come around and spin my top
Time and again, time and again
No fire where I lit my spark
I am not afraid of the dark
Where your words devour my heart
And put me to shame, put me to shame

You're still so young to travel so far

Old enough to know who you are

Wise enough to carry the scars

Without any blame, there's no one to blame

It's easy to forget what you learned
Waiting for the thrill to return
Feeling your desire burn
You're drawn to the flame

And I'm lying on the table
Washed out in the flood
Like a Christian fearing vengeance from above
I don't pretend to know what you want
But I offer love

Seven worlds will collide

Whenever I am by your side

And dust from a distant sun

Will shower over everyone

Four seasons in one day:

You can tell a man from what he has to say
Everything gets turned around

Finding out wherever there is comfort there is pain
Only one step away

Together alone:

Together alone
above and beneath
we were as close
as anyone can be
now you are gone
far away from me
as is once
will always be
together alone

together alone

shallow and deep

holding our breath

paying death no heed
i'm still your friend
when you are in need
as is once
will always be
earth and sky
moon and sea

Private universe:

No time no place to talk about the weather
the promise of love is hard to ignore
you said the chance wasn't getting any better
labour of love is ours to endure

I have all I want is that simple enough

there's a whole lot more I'm thinking of

and it's a pleasure that I have known
and it's a treasure that I have gained
and it's a pleasure that I have known
it's a tight squeeze but I won't let go
love is on the table and the dinner's cold

I walk away:

It's hard to let go
Of all that we know
As I walk away from you
The sun always sets
With room for regrets
As I walk away from you

Lupčke!

Daša

Woman vs man

2009-06-12T09:31:00.009+02:00

Tokrat naslov ni napisan v angleščini zato, ker bi se mi zdelo angleško izrazoslovje boljše, ampak preprosto zato, ker v slovenščini takega naslova ne morem napisati tako, da bi poudarila tematiko tega razpravljanja.

Nedavno je moj kolega izrazil mnenje, da so "Ženske kot ljudje, samo manjše in bolj oble". Naj v njegov zagovor poudarim, da je po mojem mnenju ta izjava namenjena izključno provokaciji in mislim, da v resnici ni tako šovinističen, kot je ta izjava. Hkrati pa upam, da boste vse tiste, ki se nad takimi izjavami razburjate, znale tudi to izjavo razumeti kot kompliment.

Vsekakor pa je izjava dvignila nekaj prahu, predvsem pa je odprla zanimivo tematiko. Pred nadaljevanjem branja predlagam, da najprej pogledaš tole:

http://www.radionicapolic.hr/filozofija/FOprirucnik/fi04r.htm

Za tiste, ki ne razumete hrvaščine bom naredila kratek povzetek:

Vprašanje o katerem se razpravlja je: Ali so ženske ljudje?

Gospod trdi, da je že jezikovno razumljivo, da se moški štejejo pod ljudi, ženske pa so torej nekaj drugega.

Naprej razpravlja o izvoru besed moški in ženska in razliki med besedama moški in človek v različnih evropskih jezikih ter postavi vprašanje ali se ženske lahko šteje pod ljudi, ker si je tovrstno priznanje treba priboriti, ta borba pa se v mnogih delih sveta šele začenja.

Naprej vleče vzporednice z Biblijo in Koranom, kjer obe knjigi razlikujeta moške in ženske kot neenake.

Na koncu pa izpostavi še Deklaracijo pravic ljudi(moških) in meščanov (originalno Déclaration des droits de l'Homme et du citoyen) , ki jo je Francija leta 1789, v času revolucije, potrdila in je osnova za kasnejšo francosko ustavo. Tu je v prvem členu pisalo, da so vsi ljudje (v hrvaščini in francoščini = moški) rojeni svobodni in enaki.

Njegov zadnji argument, da ženske niso ljudje je, da je bila ta deklaracija napisana leta 1789, v Franciji pa so ženske volilno pravico dobile šele 1944, kar je več kot stoletje kasneje in torej v času spisa deklaracije niso bile štete kot enake in torej ne štejejo med ljudi.

----

V mojih očeh vprašanje "Ali so ženske ljudje?" v resnici ne obstaja.

- Biološko gledano je vrsta taka skupina živali, ki se med sabo lahko razmnožuje in ima plodne potomce. Torej smo biološko gledano vsi ista vrsta in tu med nami ni razlik.

- Jezikovno gledano je moj materni jezik en izmed najmanj šovinističnih jezikov na svetu, ker izredno lepo razlikuje med ljudmi (vrsto), moškimi (enim spolom te vrste) in ženskami (nasprotnim spolom te vrste). Ker sem torej od rojstva živela s temi jezikovnimi razlikami, mi je seveda konceptualno nerazumljivo, da bi kdo lahko moške in ljudi poistovetil.

- Sociološko gledano med nami so razlike. To je nesmiselno zanikati. Vendar to vsekakor ne pomeni, da lahko moško vlogo pripišemo "ljudem", žensko vlogo pa hmmm... no... nekomu/nečemu drugemu. Dejstvo je, da moški in ženske nismo enaki (zato imamo tudi različni poimenovanji), smo pa enakopravni (saj smo vsi skupaj, z eno besedo, ljudje).

Tisto, kar pa je pri vsem skupaj bolj zanimivo pa je, da dejansko večina indo-evropejskih jezikov besedi "moški" in "človek" enači, ponekod pa celo ni dveh različnih izrazov za ti dve entiteti. Tako recimo hrvaščina sicer ločuje besedi "muškarac" in "čovjek" ampak slednja pomeni moškega, ne človeka. Nemščina, angleščina, španščina, francoščina in italijanščina pa sploh nimata ločenih besed ampak je beseda za moškega in beseda za človeka ista.

Kako torej večina evropejcev gleda na zastavljeno vprašanje?

Radi si laskamo, da smo evropejci tako razviti in sofisticirani in zagovarjamo enakopravnost. Pa je to res? Razumljivo, da samo za potrebe enakopravnosti ne bomo umetno dodajali besed stoletja starim jezikom. Zato pa si lahko za opazovanje naše naprednosti ogledamo esperanto, umetno ustvarjen vse-evropski jezik, ki je bil zasnovan šele leta 1878. Esperanto razlikuje med besedama "viro" =moški in "homo"= človek, moški, človeško bitje. Torej je na nek način res naprednejši in enakopravnejši. Vsekakor ne moremo pričakovati, da bodo evropejci, ki v maternem jeziku ne razlikujejo teh dveh pojmov, znali razumeti razliko do te mere, da bi besedi pravilno uporabljali, tako da je en izmed pomenov besede homo tudi moški. Obstajata pa dve besedi in torej moške razločujeta od ljudi.

Še vedno pa ostaja vprašanje kako Francozi, Nemci, Američani, Angleži, Italijani, Španci in še kdo gleda na vprašanje ali so ženske ljudje. V te jezike se vprašanje prevede nekako "Ali so ženske moški?" kar pa je popolni nesmisel. Ker nismo.

Težko govorim o tem, kako ostali jeziki to nejasnost rešujejo, angleščina pa za potrebe jasnosti izražanja namesto "man" za besedo človek uporablja besedo "human being", torej človeško bitje. Glede na jezikovno zagato je taka rešitev še kar primerna.

Kar mi daje upanje, da "civiliziran" svet vseeno ni tako šovinističen, kot so šovinistični jeziki, ki jih govorimo pa je dejstvo, da deklaracija človekovih pravic v prvem členu navaja, da se vsa človeška bitja rodijo svobodna in enaka ...

Torej četudi "ženske" morda drugod po Evropi res nismo "ljudje", smo vseeno človeška bitja in potemtakem enakovredne in enakopravne "moškim ljudem".

P.S: Na vprašanje iz članka iz zgornje povezave: "Jesu li žene ljudi? Ako jesu, od kada i na osnovi čega?" lahko torej odgovorim, da smo ženske človeška bitja in torej ljudje, od nekdaj in na osnovi biologije; in da je nerazumevanje tega koncepta tudi dokazuje, da Hrvati še ne spadajo med civilizirane evropejce. :)

Skrivnosti, laži in prevare

2009-06-10T22:11:00.005+02:00

Sva le midva

ali se mi samo zdi,

da ni para na tem svetu,

ki si ne bi lagal v oči?*

Zakaj ljudje lažemo, skrivamo, varamo?

Dejstvo št. 1: Nekoč davno nazaj v močvirju prazgodovine se je ena žival skotila/izvalila/izlegla/... na las podobna kaki drugi živali, ki je bila strupena in je zaradi te najključnosti preživela. Tako se je rodila prevara. In tako se je prevara razmnožila.

Dejstvo št. 2: Nekoč je prazgodovinska nabiralka ugotovila, da lahko ostalim nabiralkam reče, da ni našla jagod, čeprav jih je, in tako njen mož in otroci dobijo več hrane in so bolj zdravi in zadovoljni. Takrat se je rodila laž.

Dejstvo št. 3: Ta ista nabiralka je najverjetneje imela neumnega moža, ki je ostalim lovcem povedal, da je jedel jagode, čeprav naj jih žene ne bi našle. Tega moža, ženo in otroke so ubili in na veliko nesrečo s tem niso izkoreninili neumnosti. Kar pa se je zgodilo potem je, da se je mlada pametna nabiralka naučila, da je kakšne stvari včasih bolje zadržati zase. Tako... da se preživi. In tako so se rodile skrivnosti.

Vendar še vedno: zakaj lažemo? No, vsemogočni google mi je ponudil stran, kjer nek doktor psihologije laganje pripisuje 6 osnovnim razlogom.

Lažemo zaradi samoohranitve (glej zgoraj),

da prelagamo odgovornost na druge (delno samoohranitev?),

da se izognemo konfliktom (samoohranitev torej),

da bi dosegli svoje (samovšečnost),

da bi bili prijazni/priljubljeni (samoohranitev in samovšečnost) in

da potolažimo sami sebe (samovšečnost).

Dejansko smo kar neizvirni, ker v končni fazi lažemo zato, da bi bili všeč sebi in drugim in s tem preživeli z drugimi in sami s seboj.

Ampak ... Zakaj nas torej učijo, da je lagati grdo in narobe?

Ko smo majhni nas učijo, da je lagati grdo, istočasno pa nas vse prej kot spodbujajo kadar stari mami rečemo da je debela in sosedu da smrdi.

Nauk ki ga pameten in dojemljiv otrok iz tega razbere je, da je lagati včasih tudi dovoljeno in sprejemljivo. Ne! Celo spodbujano je.

Nato ta isti otrok poje celo škatlo piškotov pri sosedih, čeprav mu je mami zabičala, da ne sme. In prvič mami prizna kaj je naredil. Mama ga okara, kaznuje in nauči, da se resnica ne splača. Naslednjič se zlaže in huda ura nikoli ne pride. Vsak, ki si evolucijsko zasluži vsaj možnost za preživetje se iz tega nauči, da se laž izplača.

Ko smo malo večji nas poskušajo naučiti razlik med "belimi" in "črnimi" lažmi. In bele so seveda v redu, črne pa ne. Ampak svet je poln "sivih" laži v katerih smo udeleženi od malih nog.

Torej... če vsi včasih lažemo... Zakaj je to še vedno grdo? Množice se vedno ravnajo po večini... torej je slabo in narobe in čudno tisto, kar izstopa. Laži ne izstopajo. Lažemo vsi. (Ok... že slišim kako v glavi govorite, da vi pa ne lažete in da je laganje grdo... )

Lažete sebi! In tu je največja perverzija.

No... večinoma na to vprašanje ne dobim drugega odgovora kot da je grdo in narobe. In nihče se ne vpraša zakaj. Kadar pa že dobim smiseln odgovor, je to nekaj v smislu "ker s tem prizadaneš nekoga, ker s tem zapraviš zaupanje ljudi, ..."

Laganje je družbeno nesprejeto izključno zaradi posledic, ki sledijo, če te dobijo. Laž sama ne boli. Boli resnica, ki si jo poskušal prikriti, kadar pride na dan. Ampak... mar je nisi že v osnovi skušal prikriti zato, ker boli in prizadane?

Tisto, kar bi morali otroke učiti je torej: "Laži tako da te ne dobijo."

Jaz sem ena tistih, ki ima zelo nizko toleranco za laži svojih bližnjih. Ampak... istočasno pa sem dobra v laganju... It takes one to know one. In tako imam tudi nizek prag za detekcijo laži. In nizko toleranco.

Vendar pa imam visoko moralno inteligenco in tako zavestno ne lažem ljudem, ki so mi blizu. Ne razumite narobe... v meni ni ničesar bolj plemenitega in čistega kot v vseh ostalih. Samo vsakič znova, ko se intuitivna žival v meni odloči za laž, se ustavim in se prepričam, da nisem neposredno ogrožena in da se mi resnica bolj izplača. Ko bom človeka našla na laži ne bo imel izgovora, da tudi jaz lažem. Če ne bi imela tako nepremagljivega občutka za fair-play bi pa lagala.

No... tu se bom navezala na koncept prevare.

Pa se bom dotaknila varanja med partnerji. Bi ti hotel/a vedeti, če te partner vara?

In dragi moji... 99% vas je odločno odgovorilo JA!

Zakaj pa? Kaj pa pride dobrega od tega? Sicer veš resnico in nisi več zavajan, ampak istočasno si prizadet, ranjen, žalosten in nezaupljiv. In zaradi vedenja nisi čisto nič manj prevaran.

Je tak davek vreden tega, da poznaš pravo resnico?

Intelektualno gledano seveda ne. Ampak, ljudje smo skupaj z lažmi dobili tudi neustavljivo željo po vsevednosti. Vedeti je naš cilj. Ker če veš kje je nevarnost, se znaš braniti.

No, jaz ne bi hotela vedeti, če bi me partner zaščiteno varal in mene ne bi neposredno ogrožal z raznimi spolno prenosljivimi okužbami. Dokler meni posveča dovolj pozornosti, da nahrani mojo samovšečnost, mi je prav vseeno, če mu uspe nahraniti tudi samovšečnosti še treh drugih. Seveda če tega ne vem. Ignorance is bliss. Ker v trenutku, ko bi izvedela, bi se porušile vse moje iluzije o tem človeku in najinem odnosu in med ruševinami bi ostalo samo še nezaupanje, ki ni več nikakršna osnova za gradnjo odnosa.

Varanje je tako ali tako pogojeno samo z definicijo. Ali človek, ki ves čas ko je s svojim partnerjem, razmišlja o nekom tretjem, vara manj kot tisti, ki je fizično v razmerju z nekom tretjim?

In ko nekdo vara in tega ne pove... ima skrivnost. UUuuuUUu... to je prvi od teh treh pojmov, ki nima á priori negativne konotacije. Skrivnosti, detektivke, skrivni zakladi... vse to nam daje nek občutek razburjenja, ugodja, pustolovščine.

In samo za skrivnosti si upam trditi, da tudi ostalo človeštvo ne misli da so nujno slabe. Vsekakor zato, ker je skrivnost samo izločanje drugih ljudi iz kroga ljudi, ki imajo določene informacije. Veliko bolj pasivno kot ostali dve.

Dva, ki imata skrivnost, vesta to vedno, ko si pogledata v oči. Če je ta skrivnost pozitivna, jima to nudi občutek ugodnega vznemirjenja. Če ne, jima vsaj daje občutek neke pripadnosti. Občutek, da se lahko drug na drugega zaneseta. Če pa tudi to ne, imata vsaj občutek moči in varnosti, ker se s to skrivnostjo držita v šahu.

V končni fazi je vse samo stvar preživetja. Zelo evolucijsko. Informacije so življenje.

In ker smo ljudje egocentrična bitja, smo laži in prevare obsodili, da so slabe, ker nam zmanjšujejo možnosti informiranega odločanja. Skrivnosti pa iz našega povsem ne-empatičnega in hudo egocentričnega gledišča to možnost zmanjšujejo drugim. Zato niso slabe. Razen kadar jih imajo drugi... :P

*Marshmallow: Male laži

Resurrection

2009-06-10T20:36:00.002+02:00

Dragi blog!

Izza potlačene podzavesti

nekega davnega obdobja

se prebujaš ti.

V mračnem trenutku samote

me zopet najdeš.*

In tako sem zopet tu.

Splet okoliščin je povzročil velik naval slabe vesti in občutkov krivde, da zanemarjam svoj virtualni vrt idej. Tudi med mojimi neizpisanimi razmišljanji se je zarastel plevel in pomanjkanje topline je skoraj pomrznilo drobne popke novih idej.

In tako je naneslo, da sem se potrudila in našla topli poletni navdih in tematike za pisanje.

Nadaljevanje sledi. Upam, da tokrat zares in da kmalu. :)

* Ingrid Peinkicher: Piromanka srca, Založba El Condor

Šele po koncu sončeve poti

2009-01-06T20:41:00.004+01:00

... Če pa se že premika, je uren kot živo srebro, kot da ne priznava težnosti. Njegova mišična moč je glede na telesno velikost naravnost neverjetna. Giblje se gibko in okretno, kot bi bil narejen iz svile. In v očeh mu žari nočni ogenj. .....

... Vse skupaj je bilo napol kreg, napol flirt, ljubezenska pesem, sestavljena iz štosov in omalovažujočih opazk, nekaj posebnega...

... Imaš najbolj bolno domišljijo, kar jih je! Daj si duška! Osvobodi svoj um, naj poleti! ...

... Ja, zaupanje in seveda tudi vzajemno občudovanje, kakšno je mogoče samo med dvema uspešnima strokovnjakoma, katerih delovni področji sta dovolj sorodni, da lahko razumeta in cenita delo drug drugega, a vendar ne tako blizu, da bi si pri strankah hodila v zelje....

... Spominjam se, da mi je takrat, ko sva skupaj pripravljala predstavitev, kar jemalo dih, ker je bilo dovolj, da je eden spregovoril, drugemu pa se je razjasnil obraz in sva vzklikala: "Točno! Prav to sem hotel povedati!" (...) Spominjam se, da si me tu in tam povabil na kakšno pivo po službi. Govorila sva o vsem mogočem in drug drugega spoštovala in občudovala in si bila všeč in se smejala istim stvarem in -oh, Martes- bila do zadnjega miliherca na isti valovni dolžini" In mogoče sva spila kozarec ali dva več, kot bi bilo pametno...

Mea culpa

2008-11-18T14:51:00.002+01:00

V vsem času od kar pišem bloge in od kar jih ljudje berejo, me do včeraj še nihče ni opozoril, da ima napake. :)
Torej sem (šele zdaj) primorana napisati opozorilo in opravičilo:

Dame in gospodje,
vem, da ima moj blog napake.
Zavedam se, da je nekaj vejic preveč in kakšna premalo. (Statistično pa je povsem možno, da jih je celokupno ravno prav.)
Pri tipkanju mi kdaj ponagaja škrat, poleg tega pa me rad obišče tudi škrat velikih začetnic. Zavedam se, da je v mojih blogih beseda na -ski enkrat napisana z veliko začetnico in da sem v enem izmed blogov iz povedi v poved besedo srednjega spola zamenjala z njegovo žensko sopomenko.

Za napake se vsem opravičujem. Moj izgovor je sicer precej beden, ampak vsaj je. Svoje bloge napišem in preberem samo še enkrat preden jih objavim. Včasih napake opazim kasneje, včasih pa do tega ne pride. Včasih jih tudi popravim, včasih pa ne.

Nisem popolna in se tudi trudim, da bi nehala verjeti v to, da moram biti. Napake, ki jih nisem popravila (pa vem da so), so moja terapija proti perfekcionizmu. Napake, ki so, pa zanje ne vem, so preprost dokaz, da nisem popolna in da si moram željo po tem izbiti iz glave.

Upam, da niso tako moteče, da se ne bi dalo razbrati kaj sem hotela povedati. Afterall pričakujem, da ta blog berete iz zanimanja nad vsebino ne nad obliko. (Nekaj o notranji lepoti ipd... kdo bi vedel!)

In na koncu še zahvala za obisk in za branje. Upam, da vam je bilo všeč. :)

Daša

Romantične duše

2008-11-17T19:36:00.004+01:00

Strmim v rdeče strehe stare Ljubljane razmišljujoč kje naj začnem...

Zadnjič so nam na psihiatriji (v hecu) rekli, da je zaljubljenost psihoza. Najlepša psihoza, ampak psihoza nonetheless. Tipično za psihozo je, da bolnik izgubi stik z realnostjo, kar mu onemogoča normalno funkcioniranje v družbi. Ustreza opisu, kajne?

Ko smo zaljubljeni postanejo v naših "psihotičnih" očeh čisto navadni pogledi in besede vrsta zakodiranih sporočil, ki jih poskušamo razvozlati. Vedno najdemo sto in eno interpretacijo za te besede in VEDNO izberemo tisto, ki se prevede v nekaj kot "tudi jaz čutim isto do tebe".
Istočasno pa so pogledi objekta naše psihoze skoraj vedno samo pogledi in samo besede kot vsake druge. (Ljudje se tako redko recipročno zaljubimo, da je že pravi mali čudež, da še obstajajo zaljubljeni pari. Sicer imam tudi za to dober argument, ampak nekako ne spada v koncet tega bloga in tako o tem raje kdaj drugič. :) )

Ko se zaljubi samo pol "para" pride do vseh mogočih čudnih in nadležnih situacij. Od tega da se nekateri umaknejo v svoj melanholičen svet osame do tega, da se umakne tisti drugi, "oboževani", pred silovitim napadom svojega oboževalca. Odvisno pač od karakterja in samozavesti psihotika.
Mati Narava nam je sicer dala čudovite možgane, limbični sistem za čustva in obsežen frontalni reženj za inhibicijo le-teh. Ampak nekako ta frontalni reženj odpove, ko se zaljubimo. Kot vedno pri evoluciji, smo bili narejeni samo dovolj dobro, da preživimo in se razplodimo. Ker nas te "čudovite psihoze" niso ovirale pri reprodukciji (ne da ima sicer zaljubljenost kaj veliko opravka z reprodukcijo), so se ohranile do danes. Na srečo in veselje nekaterih in veliko žalost drugih.

Zdaj pa sem zaključila s teoretiziranjem o nečem, kar vsi poznamo in nihče ne razume. :)

Nedavno sem odkrila, da v mojem svetu obstajata dve vrsti zaljubljenosti. Prva je tista tipična, vsem poznana psihoza, kjer moj izbranec nima napak in je tako popoln, da sem že kar malo depresivna in mi ob misli nanj nadledvičnice iztisnejo dovolj adrenalina za cel teden.
Druga ki sem jo odkrila pa je bolj zanimiva. Pri tej "zaljubljenosti" (čeprav niti ne vem, če je to pravi izraz) pa moj izbranec NI popoln in najlepši in oh in sploh vse in še več.
Je čisto normalen tip. Le da njegove kvalitete odtehtajo napake do take mere, da me napake ne motijo več. POZOR! Še vedno vem, da ima napake. In nikakor se mi te lastnosti, ki jih pri ostalih ljudeh ne prenašam, ne zdijo prikupne in posebne. Še več... te napake me istočasno privlačijo in odbijajo in se mi zdijo v nekem dark-and-twisted svetu seksi. In kljub temu, da vem, da bi mi parale živce, se jim ne morem upreti.

Občutek te zaljubljenosti je čisto drugačen. Še vedno psihotičen, ampak veliko manj. Če pri prvi vrsti zaljubljenosti pozabim na čas in rdeče luči na semaforjih, sem tu le rahlo zmedena. Ravno dovolj, da se ne morem zbrati, da bi se naučila vseh neskončno veliko sestavin antibiotikov. Ravno dovolj, da imam jato metuljev v trebuhu, ampak da še vedno lahko jem in spim in funkcioniram. In ravno dovolj sem prisebna, da se lahko približno kritično opazujem. Ta druga zaljubljenost je neke vrste temno ogledalo moje duše, ki mi omogoča, da se cinično opazujem in se sarkastično režim svojim blodnjam.

Kar se tiče primerjave obeh zaljubljenosti lahko zaenkrat zaključim tole:
Prva vrsta je vredna truda in fizičnega napora hormonskega neravnovesja samo v primeru, da svojega izbranca osvojim. Drugače se mi zdi, da par trenutkov, ko se sama sebi smejim kot idiot, ne odtehtajo davka, ki ga zaradi hormonov plačajo moje žile in možganske celice.
Ta druga vrsta zaljubljenosti pa zaenkrat izgleda vredna zaljubljenosti same, ne glede na to ali bom na koncu njegova ali ne. Bomo videli.

Vseskozi pa se spominjam besed prijatelja, ki je žensko, za katero pravi, da je ljubezen njegovega življenja, v akutni fazi zaljubljenosti opisal takole: "imam milijon razlogov, zakaj ne bi bil z njo in seznam tisočih stvari, ki me motijo in so ravno nasprotne od tega, kar sem hotel. Pa niti en ne odtehta, da ne bi hotel biti z njo."
Kaj pa vem... nekako se mi sliši podobno kot to, kar doživljam jaz. Bo to tudi zame začetek prave ljubezni?

La Bella Ljubljana

2008-10-25T12:01:00.002+02:00

Ljubljana je lepo mesto.
No, Ljubljana je čudovito mesto.
Ljubljana je mesto, ki ti zleze pod kožo, se ugnezdi v tvoje srce in te zasvoji.

Ljubljana je najlepša jeseni. In najlepše je sobotno dopoldne.
Med tednom je Ljubljana lepa zaradi svoje arhitekture in duše in vsega, kar utripa z njo. Med vikendom pa je lepa zaradi ljudi.
V soboto dopoldne Ljubljana utripa z ljudmi. Tržnica, kavarnice in ulice so polne starih mam s košarami zelenjave, staršev z vozički in otrok, ki tekajo sem in tja v svoji brezskrbni igri. Od kar je center mesta zaprt za promet, je Ljubljana še bolj živa, še bolj lepa in še bolj topla.

In tako sem bila danes tudi jaz del tega čudovitega sobotnega dopoldneva. In moj dan je lepši.

Strmeti v Črno Luknjo...

2008-04-30T13:24:00.003+02:00

30.4. 2008 sem začela pisati tale blog, pa ga nisem nikoli dokončala. Zakaj ne, se ne spominjam več. Mogoče nisem hotela nikogar prizadeti, mogoče se mi ni zdel dovolj dober. Vsekakor pa je zanimivo razmišljanje:

Zadnje čase vedno večkrat naletim na ljudi in situacije, ki me pripravijo do razmišljanja o tem ali je Bog, ali obstaja usoda, ali smo prepuščeni sami sebi itd.
Moram priznati, da sem razmišljanjem o tem v svojem življenju posvetila že mnogo časa in energije. Vedno znova pa pridem na točko, kjer dobim občutek, kot bi stremela v Črno luknjo. Metaforično seveda, ker v resnici še nikoli nobene nisem videla. :) Občutek imam, kot bi se mi solzile oči in krčili možgani, ko spoznajo, da ne morejo zaobjeti vsega kar je, ker je tega preveč. Še več...takrat moram nehati razmišljati o tem, ker bi se drugače lahko izgubila v neskončnih poljih črnine, ki jo predstavlja naše vesolje.
Ampak že nekaj časa se po moji glavi med možganskimi vijugami sprehajajo ideje, ki vsak dan bolj glasno hočejo na plan. In kje drugje kot na svojem blogu jih bom spustila na plan, da se nadihajo svežega zraka.
Torej... Ali je bog? Ali obstaja usoda? Ali se ta dva pojma med seboj izključujeta? Ali so nam stvari res "namenjene"? Ali nam res "bog naloži samo toliko kot zmoremo"? Kam gremo po smrti? Ali živimo v matrici? Ali imamo dušo? Ali imajo živali dušo? ... Ko te začnejo boleti možgani si vzemi odmor. :)

Za tiste ki ne veste (pa se sprašujete), ne pripadam nobeni religiji. Po Dawkinsovi klasifikaciji (povzeto po The God Delusion) spadam v skupino agnostikov, nekam na mejo med popolnimi agnostiki in tehničnimi agnostiki, ki se nagibajo k ateizmu. Včasih se nagibam k temu, da je obstoj boga enako verjeten kot neobstoj, večkrat pa se mi zdi zelo neverjetno, da bi lahko obstajal en inteligentni stvarnik naše vrste in sveta okrog nas. Večino časa pa se s tem preprosto ne ukvarjam, ker se mi ne ljubi hoditi v krogih, vedoč da ni izhoda in ni konca. Jaz imam rada stvari z repom in glavo. :)

Če je Bog, potem zagotovo ni tak kot nam ga prikazuje Cerkev oz. tak kot mislimo, da je. Če je vseobsegajoče inteligentno bitje, ki nas je ustvarilo, nam je istočaso dalo čisto premajhne možgane, da bi ga sami lahko dojeli takega kot je. Kar je edino pametno. Kdorkoli bi ustvaril nekaj, kar bi lahko razumelo svojega stvaritelja, bi bil neumen. Ker bi s tem dopustil možnost, da njegova kreacija razume kreatorja, ga preuči in nadvlada. Predvsem pa nam vsemogočnost onemogoča, da bi ga/jo razumeli, ker bi se z razumevanjem vseobsegajočega in vsega kar je dvignili na njegovo/njeno raven in s tem v iskanju boga Boga izničili. Zato ne razumem čisto zakaj verniki poskušanjo razumeti božje načrte, če pa je osnova odnosa Bog-človek nerazumevanje prvega s strani drugega.
In če privzamemo da vseeno obstaja Bog, ki nas je ustvaril, na katerega se obračamo z molitvijo, daritvami, ponižnostjo... in privzamemo, da nas bog lahko (u)sliši... Ali potem živimo v neki vrsti matrice? Nad seboj imamo nekoga, ki naše življenje kroji po svoji volji. Ni preveč privlačna misel. Vsaj meni ne.

In tako se dotaknemo koncepta usode. Usoda je v bistvu podmnožica Boga. Bog je VEČ kot usoda, ima pa tudi vse karakteristike, ki jih pripisujemo usodi. Vodi nas po poteh, ki so nam vnaprej začrtane. (Tu se mi začnejo krčiti možgani.) Že preprosto razmišljanje o tem me spravi v neko čudno čustveno stanje. Ne maram tega občutka determininiranosti. Da je vse vnaprej določeno, da nič ni v mojih rokah. Če povem vse skupaj zelo banalno... da stojim na prehodu za pešce z namenom, da bom šla čez in razmišljam o usodi. Ker ne maram občutka, da ni nobena odločitev v mojih rokah si premislim in ne grem čez in me zato ne zbije podivjan voznik... in vse to je bilo spet namenjeno, da se zgodi. Mi je bilo namenjeno, da bom v tem trenutku na tem mestu razmišljala o usodi in si premislila glede prečkanja ceste in s tem sledila svoji usodi? GROZA! Ne, nočem verjeti v usodo. Verjamem v naključja. Verjamem, da v paralelnem vesolju obstaja še ena Daša (no..še neskončno Daš v neskončno vesoljih, če smo natančni), ki so vse imele enake predispozicije kot jaz in so vseeno živele čisto drugačna življenja. (In verjamem, da je moja verzija najboljša možna.)

Tu pa potem pride na vrsto vprašanje zakaj in od kod nam je poznan koncept Boga in usode, če ne prvi ne druga ne obstajata?

(Moj osnutek bloga se tu konča... Ker ne maram stvari tako zelo nedokončanih, bom vsaj to misel dokončala.)

Mislim, da je koncept Boga kot vseobsegajočega bitja (moškega spola) projekcija očetovske figure v abstraktno. Ko smo še otroci in ne moremo razmišljati abstraktno, nam oče pomeni neko vrhovno eminenco, avtoriteto in zaščitnika. Ko odrastemo še vedno potrebujemo očetovski lik v svojem življenju. Vendar pa se v adolescenci naši možgani tako spremenijo, da fizična, zemeljska podoba resničnega očeta ne zadošča več. Sprevidimo, da je tudi OČE le človek, tako kot vsi ostali, zmotljiv in nepopoln. In takrat se podamo na pot iskanja novega "očeta".
Monoteizem je relativno mlada antropološka iznajdba. Bolj primitivna plemena začnejo z animizmom- vero v duhove. Tudi ta izvira iz naše nezmožnosti sprijazniti se z izgubo in s tem, da smo sami odgovorni zase. Tako se zanašamo na naše umrle sorodnike, da nam bodo pomagali v časih krize. Živeti sam s sabo je težko. Lažje je živeti z občutkom, da je nekdo drug kriv/odgovoren/zaslužen za našo situacijo in da obstaja nekdo, ki nas bo rešil iz dreka, če bomo zabredli pregloboko. Bolj ko se razvija naša kultura, bolj univerzalen postaja naš zaščitnik in vrhunec dosežemo z vero v obstoj enega samega boga.

Kaj pa ateisti/agnostiki/ostali a- ki pač ne verujejo v boga/bogove ali jim je vseeno ali so ali ne?
Mi moramo preživeti na svoje. Se vam zdi, da so me starši prikrajšali, ker mi niso vzgojili Boga? Mislim, da je Bog nekaj, kar dobiš ali ne dobiš v primarni socializaciji. V svojem življenju sem poskušala najti, spoznati, zaobjeti Boga in kasneje obupala s spoznanjem, da za vse svoje razmišljanje uporabljam edini način spoznavanja, ki ga poznam. Logiko. In v božanstvih pač ni ničesar logičnega. Torej je "čutenje" Boga po mojem odvisno od načina razmišljanja, ki nam ga starši priučijo, ko smo še čisto čisto majhni in imamo zelo plastične in odzivne možgane. In tako so me starši "prikrajšali" za boga in me "obsodili" na zanašanje na svoje sposobnosti in prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Grozno? Zame ne. To je edini način, ki ga poznam. Če pa bi gorečemu verniku "kirurško" izrezal Boga, bi se verjetno počutil neznansko izgubljenega in samega.

Seveda pa obstaja še drug razlog za obstoj Boga v večini kultur. Ljudje se na splošno bojimo smrti. In Bog/duhovi/reinkarnacija/... nam omogočajo, da ne umremo zares. Omogočijo nam, da smrt razumemo kot samo še eno stopnjo v življenju. To nam olajša živeljenje iz dneva v dan in olajša nam žalovanje za preminulimi, ker nam nudi toplo naročje tolažbe.
Kaj pa se po smrti zgodi z ateisti? Kaj se zgodi z vsemi milijardami ljudi, ki niso pripadniki ene religije in torej ne morejo v "raj" te religije? Večrat sem slišala argument, da gremo tako ali tako vsi v pekel (oziroma njegov ekvivalent odvisen od religije). Vsaka religija ima največji korenček in največjo palico. In največji greh je tako ali tako ne verovanje v tistega Boga. Torej gre vernik po smrti v svoja nebesa in pekle vseh ostalih religij? Kaj preostane ateistom, ki so ravnali v skladu z družbeno sprejetimi normami in kaj s tistimi, ki niso?
Jaz verjamem, da če obstaja še kaj po smrti, če naša duša ne umre, potem se zgodi z njo tisto, kar verjame, da se bo zgodilo. Torej verjamem, da bodo tisti, ki verjamejo, da si zaslužijo nebesa, nebesa tudi dobili. In tisti, ki verjamejo v reinkarnacijo bodo dobili novo telo.
In tisti, ki ne vemo kaj bi verjeli? No, mi gremo verjetno tavat na neskončna polja vesolja. Dokler ne začnemo verjeti v nekaj novega. Saj duša lahko verjame?

Naj te vidim takega kot si...

2008-04-09T17:38:00.003+02:00

Kakšnega partnerja iščeš? Torej... kaj iščeš pri ljudeh s katerimi se družiš?

in...

Ali kdaj iščeš nekoga, ob katerem si lahko resnično to kar si, brez zadržkov, sramu, občutkov krivde?
Ne dvomim, da je marsikdo odgovoril z odločnim JA.

Pa je to res?

Jaz si nedvomno želim nekoga, ki bi mu lahko pokazala celo sebe tako kot sem. Pa vendar tega kljub svojim očitnim naporom nikoli ne naredim. Vedno se namenoma trudim svojemu zaupniku (ponavadi svojemu fantu, ki mu zaupam) pokazati sebe tako kot sem. Pa imam občutek, kot da bi zavestni del mene odpiral vrata do moje duše, nezavedni del pa bi jih na vsak način zapiral nazaj.

Ugotovila pa sem izvor te razdvojenosti... Ni me strah tega, da bi me drugi videl tako kot sem. Dokaj dobro se poznam in sem tudi mnenja, da si pošteno priznam svoje šibkosti in napake. In takrat ko človek prizna sebi, takrat lahko brez sramu prizna svetu. Ljudje ne lažemo zaradi drugih, lažemo zato ker se nismo pripravljeni sprejeti taki kot smo.
Tisto, česar se moj ID tako boji je reakcije mojega bližnjega. Bojim se, da bom odprla svojo dušo in pokazala svoje srce, drugi pa tega ne bo videl in ne bo znal ceniti. To bi me tako prizadelo, da se ne bi več hotela odpreti. In tako moji obrambni mehanizmi varujejo mojo mehkobo za nekoga, ki bo z njo znal ravnati.

Ko ga najdem ... ... takrat mu bom pred spanjem v postelji brala odlomke svojih najljubših knjig...

Medicynical - Part 3

2008-02-19T08:39:00.003+01:00

No, pa sem nazaj. Me and my cynicism. :) Ta trenutek v bistvu še ne vem, o čem bo govora v današnjem blogu, ker je jutro, ker sem še zaspana in ker imam v glavi vsaj dve dobro diferenciirani (kot bi temu rekli patologi) ideji za blog oz. razmišljanji in še ne vem katere se bom lotila tokrat. (Če mi uspe bo pa tako ali tako 2 v 1 combo). :)

Popravek: Ideja se je tako razvila, da je po mojem mnenju bolj humano, da jo razčlenim na dva bloga, preden tale postane neokusno dolg. Tako vas prosim, da Medicynicinical -Part 3 berete kot nedokončan blog, ki se bo nadaljeval v Part -4.

Dobra volja je najbolja,
bodi dan na dan vesel...

V današnjem času se zdravniki v naši državici srečujejo z iz dneva v dan slabšim ugledom v očeh javnosti, slabšimi pogoji za delo, slabšimi plačami in še bi lahko naštevali, pa ne bomo.
In kot vedno sem se za vsako od teh vprašala "ZAKAJ"?
Vsi zgoraj našteti problemi po mojem mnenju hodijo z roko v roki. In za prekinitev začaranega kroga nezadovoljstva zdravnikov-nezadovoljstva pacientov bi potrebovali odpraviti 2 od treh omenjenih problemov.

Pa se lotimo kar prvega.
Ugled zdravnikov v javnosti
Še nedolgo nazaj s(m)o ljudje na zdravnike gledali kot na pol-bogove, nadljudi in jih spoštovali zaradi znanja, sposobnosti, človečnosti... Danes pa večina ljudi na zdravnike gleda kot na nesposobne, pohlepne, nehumane... Kaj se je spremenilo? In zakaj ljudje od zdravnikov (so in še vedno) pričakujejo skoraj božanske lastnosti?
Od zdravnika se pričakuje, da bo za pacienta vedno imel spodbudno besedo, nasmeh na obrazu, topel stisk roke in zagotovilo, da bo vse še v redu. Idejo tega so nam vsadili v pamet vsi doktor romani, zdravniške nanizanke, ki poveličujejo zdravnike in nenazadnje tudi mediji, ki so do nedavnega vsaj poskusili pisati tudi o dobrih stvareh, ki so jih naredili zdravniki.
Pacient(m/ž) torej, ko pride v čakalnico, pričakuje hiter potek dogodkov v splošno zadovoljstvo obeh strani-zdravnika in pacienta. V glavi si zavrti film, kako bodo stvari potekale in ne razmišlja o možnosti, da bo na koncu vse skupaj šlo ravno obratno.
Prvi šok doživi, ko pride v nabito polno čakalnico, kjer drugi ljudje počno stvari, ki jih noben normalen človek noče gledati-smrkajo, jokajo, tožijo, bruhajo in krvavijo. Del dobre volje pacienta izpuhti že na začetku. Vsede se v čakalnico in čaka. In čaka. In čaka. Kot sem že napisala v enem izmed prejšnjih blogov, čas je relativen in je odvisen od tega, na kateri strani vrat si. Tako se povprečnemu pacientu zdi, da se ljudje noter obirajo. Da zdravnik zavlačuje, da malica, kofetka in tako naprej, torej da počne vse, česar ne bi smel, ko pa ON-A, čaka v čakalnici med vsemi temi bolnimi smrkajočimi ljudmi. Huh, v tem času izpuhti še kar nekaj dobre volje in potrpežljivosti in naš pacient si že počasi želi, da bi nekoga pošteno nadrl. V tem trenutku pride v čakalnico medicinska sestra (m/ž), ki je v očeh pacienta prav tako ena izmed "obirajočih se". Bolj koleričnemu pacientu se zdi popolno sprožilo za svojo slabo voljo in jo po možnosti nadere. Tu se zgodi več ključnih stvari, ki nadalje prispeva k začaranemu krogu nezadovoljstva. 1. tudi medicinska sestra je slabe volje, ker je čakalnica polna, ker dela kolikor hitro se da in ker nima ne kadrov, ne sredstev, ne avtoritete da bi zaustavila kaos, ki se ustvarja v čakalnici. 2. verjetno je, da si je pred našim pacientom že nek drug pacient olajšal dušo na nič hudega sluteči sestri, kar pomeni, da v tem trenutku tudi njej začenja prekipevati, ker so pacienti osorni in nesramni. To bo vplivalo na njeno notranje počutje, ki se bo verjetno poslabšalo in (3.) vplivalo na bolj osoren odnos do vseh pacientov, ki bodo prišli kasneje. Poleg tega pa (4.) naš pacient ne čuti olajšanja, ki ga je pričakoval in tako se slaba volja v njem nalaga še naprej in z vedno močnejšo povratno zvezo. Slaba volja obrodi slabo voljo, ki spodbudi nastajanje slabe volje...
Ko naš pacient končno pride do zdravnika (m/ž), spet ne dobi postrežbe, ki mu po njegovem mnenju pritiče. V tem času je tudi zdravnik (za razliko od mnenja ljudi v čakalnici) delal s polno paro, pregledal mnogo ljudi, prenašal njihovo slabo voljo, ki so jo prinesli iz čakalnice, poslušal pritožbe medicinske sestre glede obnašnja pacientov v čakalnici in potem še mirno prenašal slabo voljo. Torej se tu zopet križata dve sferi slabe volje. Na žalost pa v resničnem življenju minus in minus ne data plusa.
Pacient se je o svojih simptomih že dobro informiral na internetu in se samodiagnosticiral v želji, da bi obisk pri zdravniku potekal hitro in brez zapletov. Marsikateri pacient se tu vidi kot vlogi rešitelja težav prepolnih čakalnic, ker on pa res ne bo odžiral časa zdravniku, ko pa je že sam ugotovil kaj ima. To pa, razumljivo, ne naleti na odobravanje zdravnika. Tu se nabere še malo slabe volje na obeh straneh. Pacient je razočaran in besen, ker ga zdravnik ne jemlje resno in ga ne upošteva. Zdravnik je jezen, ker se zaveda, da je v vojni z internetom izgubil vsako avtoriteto in ima res težko delo, da dopove pacientu, da nima nujno tega in da mu ne bo predpisal zdravil kar na "lepe oči".
Tu pa lahko vpeljemo v že do zdaj preveč zapleteno enačbo nezadovoljstva nov parameter. Priznati je treba, da marsikateri medicinec (kasneje torej zdravnik) v teku študija postane malo socially retarded (= socialno nerazvit). Razumeti morate, da veliko časa preživimo za knjigami in relativno malo med ljudmi. Naučimo se fukncionirati med sebi enakimi, komunicirati na nam razumljiv način in se družiti z ljudmi, ki nas razumejo. Lahko bi rekli, da ustvarimo nenakšno zdarvniško kasto (ki je še ena od stvari, ki nam jo javnost zameri, a o tem kasneje.) In tako zdravnik, nič hudega misleč, po neuspešnem prepričevanju pacienta, da bi se pustil pregledati, obupano izbruhne nekaj v smislu "Kdo od naju je študiral medicino?!" KRITIČNA NAPAKA z zdravnikove strani. Prvič nenamerno da občutek, da se počuti vzvišenega nad pacienta, drugič pa pacientu ne da pričakovane pohvale, ker se je že doma tako potrudil, da je pogooglal "svojo" bolezen. Pride do "komunikacijskega šuma", kot temu radi rečejo strokovnjaki. ]:)
Pacient in zdravnik se tu dokončno znajdeta na nasprotnih bregovih in čoln je odplaval s tokom.
Noben od njiju ne vidi več preko svoje slabe volje in oba sta užaljena, jezna, zafrustrirana. Kar je zdravnik hotel povedati je, da sicer ceni pacientov entuziazem (kar se je pokazalo na začetku, ko se je še vljudno smehljal ob samo-diagnozi), ampak se zaveda, da lahko podobni znaki in simptomi nakazujejo mnogo obolenj in torej je njegova odgovornost in naloga, da to ugotovi. (Za kar je na koncu koncev tudi plačan.) Na mesto tega pa je pacient vse skupaj razumel (zaradi govorice telesa, barve glasu, ...) kot da ga zdravnik zmerja in obravnava kot navadnega butlja.
Kar je hotel sporočati pacient je, da se trudi ta obisk narediti čim bolj prijeten in hiter in se je zato tudi sam zavzel. Kar sporoči zdravniku pa je, da se mu zdi nesposoben. Da do njega ne čuti spoštovanja in zaupanja in da se ne zaveda, da je zdravnik tam zato, da mu pomaga. Poleg tega pa zdravnikovo delo na splošno otežuje pacientova prepričanost, da ima nekaj določenega, ker to oteži anamnezo.
Ko zdravnik končno uspe pregledati pacienta ga, v dobri veri da bo pokazal, da mu je mar za pacienta, pošlje še v laboratorij za npr. pregled krvi. Pacient je že v svojem vesolju slabe volje in jeze in tega ne razume kot zdravnikovo skrb, ampak kot njegovo maščevalnost, ker bo zopet čakal v laboratoriju. Slaba volja se spet malo poveča in je zdaj že grozeče velika.
In epilog: Pacient odide domov, po možnosti brez tistega antibiotika, ki ga je pričakoval. Doma vsem sorodnikom, prijateljem, znancem in kolegom razloži kako grozno je bilo in kakšen nadutež je ta zdravnik. Če je pacient še bolj aktivne vrste pa napiše tudi pismo bralcev v kak pomembnejši dnevni časopis ali npr. blog (Štefanov blog), kjer širi svojo slabo voljo med slovensko ljudstvo.

(Se nadaljuje...)

Rocks rock

2008-02-11T22:44:00.000+01:00

Za oddih od mojega medicinizma vam pokažem, kaj bom imela, ko bom velika, bogata, lepa in zen. :)

Kamne! Ampak ne katerekoli kamne.

Takole bo izgledala moja dnevna soba. :)

Stephanie Marin je oblikovalka teh zanimivih in ekstravagantnih kamenčkov, ki so narejeni iz 100% ovčje volne.

Kamni na spletu

Medicynical - part 2

2008-02-02T22:09:00.000+01:00

The Meaning of Grades

Kaj je z ljudmi in ocenami? Resno...
V prvem letniku so me v Oražnu zelo hitro naučili, da se po ocenah ne sprašuje. Ko nekdo naredi izpit se pri nas vpraša samo eno vprašanje.... "Kje je gajba?" Nihče pa nikoli ne vpraša koliko je kdo dobil. Že od začetka se mi je zdelo to razumljivo, ker s tem ne spraviš v zadrego ne sebe, ne človeka, ki je sicer naredil izpit, ampak ni dobil toliko kot je upal/mislil/hotel/si zaslužil. (No ja, na medicini vsaj na predkliniki redko dobiš toliko, kot si zaslužiš anyway.)

Vsekakor pa jaz nisem imela problemov s tem, da sem povedala svojo oceno, pa nikoli nisem imela bleščečih ocen. Nikoli jih nisem razglašala, me pa ni motilo, če me je kdo vprašal. No, v bajti res redko kdo vpraša, pa še to na samem. Ampak tudi ko me kdo vpraša za nesvete glede učenja za izpit, ki sem ga že naredila, ponavadi pride na dan tudi vprašanje tipa "koliko časa rabim". In takrat vedno povem koliko časa, po koliko ur na dan, po kateri literaturi in koliko sem na koncu dobila. Ker se mi zdi relevantno. Ker je veliko izpitov, ki jih lahko študiraš 3 tedne in lahko računaš na 6, na več pa že težko. Ker se me ne tiče, koliko svojega življenja bo nekdo namenil za nek izpit. Ker se me tudi ne tiče ali nekdo potrebuje za isto znanje več časa ali manj časa od mene.

Nikoli pa nisem razumela, zakaj ljudje NOČEJO slišati mojih ocen, če mi pa ni problem povedati. Še posebej me je to begalo pri ljudeh, za katere sem bila sigurna, da imajo boljše od mene.
No, zdaj pa lahko nehami pisati v pretekliku, ker zdaj pa to vem. Moram reči, da nisem nikoli mislila, da ocene na ljudi tako zelo vplivajo. Pač sodila sem po sebi in mislila, da na faxu pa res ljudje študirajo zato, da bodo kaj znali in ne glede na ocene vedo, kakšno je njihovo znanje. Še posebej samoumevno se mi je to zdelo na takem faxu, kot je medicina.
No, že v 1. letniku so moje prepričanje omajala vprašanja v stilu "A to mormo tud znat??" pri predmetih kot je npr. anatomija, kjer res moraš vse znati.
Do 3. letnika pa sem ugotovila, da se večina rangira glede na povprečno oceno in se temu primerno prilizujejo tistim, od katerih upajo na koristi v obliki zapiskov, "skupnega učenja", osmotskega prehajanja inteligence :) in izogibajo (beri ignorirajo) tistim, od katerih ne pričakujejo, da bi lahko kaj dobili in nočejo, da bi jih izkoristili.
Hm....tudi ta del me ni motil, dokler sem se gibala v svojih krogih kolegov in prijateljev, ki niso taki (Sedanjik!). Letos pa so me dosegli valovi onkraj valoloma in v moje mirne vode so priplavale tudi piranhe. Sicer se zavedajo, da na osmozo ni za računati, ampak lahko se me pa dobro izkoristi za zapiske.
Priznati moram tudi, da ti odnosi nikoli niso bili tako transparentni kot letos. Prej jih niti nisem opazila oz. so bili omejeni na peščico ljudi, ki smo jih vsi postrani gledali. Somewhere na poti od 2. v 3. letnik, pa se je situacija obrnila. Nekje med kupi zapiskov in knjig so (pre)mnogi pozabili na taktnost in srednješolski sram do odkritega zajedanja in važenja z ocenami in se prelevili v brezsrčne komolčarje, ki bodo nekoč slovensko zdravstvo. In nekje med njimi nas je ostal otoček, ki se nad tem zgražamo in se nemo sprašujemo kakšni zdravniki bodo ti ljudje.
Ampak nazaj k ocenam. Torej, nisem razumela zakaj boljši od mene niso hoteli slišati ocen.
Ker jim preprosto niso važne! No, nam niso važne. Okolje in družba so iz mene izbili še zadnje delčke komolčenja. Danes tudi jaz nočem slišati ocen. Ne pristajam več na vlogo nekoga, na katerem si bodo drugi lahko napihovali ego. Nočem, da se mi ljudje hvalijo in tudi jaz nočem več povedati svojih ocen. Nikoli mi ni bilo važno, če so se nekateri počutili boljše, ker sem bila slabša od njih. Ampak nočem niti za trenutek biti podobna tistim, ki zlorabljajo druge, da kažejo svojo veličino. Moje ocene so moja stvar.
Moja dobra prijateljica ima taktiko, da vsem, ki so foolish enough, da jo vprašajo, pove da je dobila 6. In res, s tem se izogne zavisti, metanju polen pod noge, nihče je ne obravnava kot konkurenco in tudi malo pijavk se ji poskuša prisesati in jo izkoristiti. V najslabšem primeru govori resnico. Nihče ji ne more očitati, da laže, da je dobila več kot v resnici. What's the harm in that?

Tisto, kar je pa najbolj nadležno pri vsem, tisto, kar tudi mene včasih zaboli pa je odnos, ki ga drugi kažejo do mene, če vejo kje rangiram.
Kdor me šteje za "luzerja" me ne bo nikoli vprašal ničesar glede faxa. Nikoli me ne bo poklical za nasvet, razlago, mnenje ali karkoli drugega. Mojo telefonsko bodo našli samo takrat, ko bodo potrebovali nasvete od starejših kolegov. "Daša, daj, vprašaj v Oražnu..."
Tisti, ki me štejejo za pridno povprečje me bodo vedno našli za zapiske. To je mentaliteta v stilu: "Desetkarji itak preberejo vse knjige, ne bom se poniževal in jih klical, sivo povprečje pa naredi najboljše zapiske in ima najboljše nasvete za hitro narest."
Tretja kategorija pa so tisti, ki rangirajo med odličnjake, ta pametne, piflarje itd. Te se pokliče takrat, ko se ti ne da ukvarjati, da bi stvari ugotovil in razjasnil sam in je lažje nabijati telefonski račun. Taki v knjigi najdejo en stavek, v katerega se zapičijo in potem kličejo naokrog, kot da točno tisti stavek odloča o življenju in smrti. Če imajo srečo dajo vsem okrog sebe misliti, da so neverjetno pametni, mogoče pa koga še pripravijo do tega, da se začne s "problemom" ukvarjati, ker ga/jo jezi, da tudi sam-a tega ne ve.

In tako so prenekateri na pol poti do enega najbolj plemenitih poklicev pokopali vso svojo plemenitost in pokazali zobe, priseske in bodice in se naučili menjati barve bolje kot to počno kameleoni. Koliko nas bo v naslednjih treh letih še postalo takih? Bom jaz med njimi?

Medicynical - part 1

2008-01-30T19:09:00.000+01:00

V zadnjem času se je v moji glavi nabralo kar nekaj razmišljanj o faxu, življenju, tipih in sploh o vsem in ne, odgovor na vsa življenjska vprašanja ni 42. :)
Vseeno pa se tu začenja triblogija v 4 delih s peto zgodbo za povrh. :)

On the Life of a Med Student

Od kar sem na faxu sem ugotovila, da je študirati medicino posebno doživetje. Ne razumite me narobe, fax kot fax, kot vsak drug, ni nič posebnega. Predavanja, kava, seminar, kava, vaje, kosilo, kava, vaje in popoldne vsak po svoje, torej knjige/šport/bluzenje/računalnik itd.
Tisto kar je posebnega je odnos večine ljudi, po tem ko izvejo, da študiraš medicino. :)

So here it is, the first FAQ glede študija medicine:
Hvala vsem, ki ste mi zaupali svoje najbolj smešne prigode in hvala vsem, ki ste sodelovali v mojih... vsaj v retrospektivi je kar smešno. ;)

1. O, a medicino študiraš? A pol boš medicinska sestra? (drip, drip iz kotička ust...)
Eeeem, ne. To se študira na visoki šoli za zdravstvo. A rabiš robček?
Bom zdravnica.
(Nekaj manj pogumnih že tu utihne in/ali odnese svojo pijačo drugam...)

2. A pol se skoz učiš?
Ne, ne učim se skoz. Recimo zdejle, ko si mi zastavil-a to vprašanje, se ne učim. Pa tudi drugače... I have a life.

3.Ooooo, pol si pa ful pametna!
(Ok, to sicer ni vprašanje, although implied :) )
Em... hvala. (?) Ne vem, nikoli nisem reševala IQ testa od MENSE. Mogoče sem.

4.A pol režete mrtve ljudi?
Ja, na koncu prvega letnika smo secirali trupla.

5.A pol hodte gledat tiste, k so umrli? A tud une k so v prometkah umrli?
Ne, tega še nisem gledala, drugače pa ja, tudi obdukcije so del študija in ja, verjetno je kdo izmed tistih umrl v prometni nesreči.

6.A si že kdaj skup padla?
Nasplošno al na faxu? Ne, še nikol nism mela vazo-vagalne sinkope, čeprav jo pa vsak verjetno kdaj ima. Sej to ni nič takega.

7. (Vprašanje zastavljeno na žurki) A medicino? A pa pol vseeno alkohol piješ?
Eeeeemmmm... ?!?!? Ja, zakaj pa ne?

7b. A ni to škodljivo zdravju?
(hm... what to answer here).. Ja, vse v prevelikih količinah je VSE škodljivo. Čisto malo alkohola pa niti ne.

8. A medicino? Jst pa pravo. Kdaj se bova naseldnjič videla?
(v glavi: #$%"/!"&!$%"//!&"%) Na glas: Na sodišču. (in seveda odhod s prizorišča.)

9.Kaj boš pa ko boš velika?
Zdravnica. :) Več pa še ne vem. Sem šele v 3. letniku.

9b. A se ne bom to pol mogla drugo leto odločit?
Ne, študij medicine traja 6 let.

9c. A tolk?!?! Kako se ti da tolk učit?
(v glavi: Tud sama se to kdaj sprašujem.) Na glas: Sej ni tolk hudo. Sam 2 leti več. (v glavi: + 6 mesecev, + 6 let, +...+...+...)

10. A je težko?
Eeeem... a te isto nazaj vprašam. Fax kot fax.

11. (Tokrat res pijan #/&!%&"#$%" od tipa) A veš da mam tm dol ful močno mišico? Hočeš vidt?
Em... ne, veš, tm dol sploh nimaš mišice in ne, hvala, ne bi. Lahko greš pa k urologu. (grin)

No in, po tem, ko vse to že doživiš, slišiš in si na vseh zabavah s starejšo populacijo vprašan še o takih in drugačnih zdravilih, o alternativni medicini, ozmerjan, da so ti tako ali tako možgane oprali itd..
Po tem, se odločiš, da je vsaj na žuru lažje reči, da študiraš nekaj drugega. Nekaj, kar je vsem priljudno, ne preveč zahtevno ali ekstremno, nekaj vsakdanjega. In potem te vsaj vsi sprejmejo in te ne gledajo kot marsovca.

Love is watching someone die

2008-01-29T10:50:00.001+01:00

Ne se ustrašit. Nisem ratala totalno depro oseba, ki bo pisala melanholične emo prispevke that would make the titans weep.
Ko sem pisala uvod v novo ero bloganja mi je Winamp izbral pesem What Sarah Said od Death Cab for Cutie. In me je besedilo (kot že večrat prej) res ganilo. In mi dalo misliti. Malo zato, ker govori o ljubezni, veliko pa zato, ker pesem govori o poslavljanju v bolnišnici. Nekaj, kar ne privoščimo nikomur, pa vseeno se nas bo mnogo s tem srečevalo dnevno. Takrat z druge strani. Mi bomo sodniki, ki bomo upihnili plamen upanja, potegnili kabel iz vtičnice. Se na to lahko kdo zares privadi?
Is love watching someone die? Ker verjetno bomo tega v življenju počeli precej. Gledali, kako nam človeška življenja polzijo med prsti in nemočno sočustvovali s svojci. Smo malo sado-mazo, da se zavestno vsak dan odrekamo željam in potrebam in buljimo v debele knjige ob slabi svetlobi, nabijamo dioptrije v višave in izgubljamo stike z bivšimi kolegi, zato da bomo nekoč celega sebe vložili v boje, ki vemo, da jih bomo tudi izgubljali? How much love do we have?

What Sarah Said

And it came to me then that every plan,
Is a tiny prayer to father time,
As I stared at my shoes in the ICU,
That reeked of piss and 409.
And I rationed my breaths as I said to myself,
That I’d already taken too much today.
As each descending peak on the LCD,
Took you a little farther away from me.
Away from me.

Amongst the vending machines,
And year old magazines,
In a place where we only say goodbye.
It stung like a violent wind,
That our memories depend,
On a faulty camera in our minds.
And I knew that you were a truth,
I would rather lose,
Than to have never lain beside at all.

Then I looked around at all the eyes on the ground,
As the TV entertained itself.
'Cause there’s no comfort in the waiting room,
Just nervous paces bracing for bad news.
Then the nurse comes round,
And everyone lifts their heads.
And I’m thinking of what Sarah said,
That love is watching someone die.

So who’s going to watch you die?

I is ALIVE (mouhahahahaha)

2008-01-29T10:23:00.001+01:00

Po doooolgem mesecu in pol se vračam na sceno. Mogoče se sprašujete, kaj je bil razlog mojega nenadnega izginotja. No, ali pa se ne, ker me tako ali tako poznate. Po napornem in (pre)dolgem obdobju učenja je zdaj napočil čas počitka, urejanja misli in tematik za bloge kar mrgoli v moji glavi. Zdaj pa samo upajmo, da ne bomo izmrgolele oziroma da na relaciji bakterije-virusi-antibiotiki nisem izgubila smisla za približno koherentno pisanje. :)

Vedno sem govorila, da ne bom tipična medicinka, ki za mesec ali dva (ali 3) izgine s površja Zemlje, only to reappear, ko je v indeksu še en štempelj. No, I guess I was wrong. Ampak v indeksu je štempelj (poleg RES neberljivih hieroglifov) in I is back. No... I is ovčka. :)

If Operating Systems Ran The Airlines...

2007-12-12T11:10:00.001+01:00

UNIX
Airways

Everyone brings one piece of the plane along when they come to
the airport. They all go out on the runway and put the plane together
piece by piece, arguing non-stop about what kind of plane they are
supposed to be building.

Air
DOS

Everybody pushes the airplane until it glides, then they jump on
and let the plane coast until it hits the ground again. Then they push
again, jump on again, and so on...

Mac
Airlines

All the stewards, captains, baggage handlers, and ticket agents
look and act exactly the same. Every time you ask questions about details,
you are gently but firmly told that you don't need to know, don't
want to know, and everything will be done for you without your ever
having to know, so just shut up.

Windows
Air

The terminal is pretty and colourful, with friendly stewards,
easy baggage check and boarding, and a smooth take-off. After about 10
minutes in the air, the plane explodes with no warning whatsoever.

Windows
NT Air

Just like Windows Air, but costs more, uses much bigger planes,
and takes out all the other aircraft within a 40-mile radius when it explodes.

Windows XP Air

You turn up at the airport,which is under contract to only allow XP
Air planes.
All the aircraft are identical, brightly coloured and three times as
big as they need to be.
The signs are huge and all point the same way.
Whichever way you go, someone pops up dressed in a cloak and pointed
hat insisting you follow him.
Your luggage and clothes are taken off you and replaced with an XP Air
suit and suitcase identical to everyone around you as this is included
in the exorbitant ticket cost.
The aircraft will not take off until you have signed a contract.
The inflight entertainment promised turns out to be the same Mickey
Mouse cartoon repeated over and over again.
You have to phone your travel agent before you can have a meal or
drink.
You are searched regularly throughout the flight.
If you go to the toilet twice or more you get charged for a new ticket.
No matter what destination you booked you will always end up crash
landing at Whistler in Canada.

OSX Air:

You enter a white terminal, and all you can see is a woman sitting in
the corner behind a white desk, you walk up to get your ticket. She
smiles and says "Welcome to OS X Air, please allow us to take your
picture", at which point a camera in the wall you didn't notice before
takes your picture. "Thank you, here is your ticket" You are handed a
minimalistic ticket with your picture at the top, it already has all of
your information. A door opens to your right and you walk through. You
enter a wide open space with one seat in the middle, you sit, listen to
music and watch movies until the end of the flight. You never see any of
the other passengers. You land, get off, and you say to yourself "wow,
that was really nice, but I feel like something was missing"

Windows Vista Airlines:

You enter a good looking terminal with the largest planes you have ever
seen. Every 10 feet a security officer appears and asks you if you are
"sure" you want to continue walking to your plane and if you would like
to cancel. Not sure what cancel would do, you continue walking and ask
the agent at the desk why the planes are so big. After the security
officer making sure you want to ask the question and you want to hear
the answer, the agent replies that they are bigger because it makes
customers feel better, but the planes are designed to fly twice as slow.
Adding the size helped achieve the slow fly goal.

Once on the plane, every passenger has to be asked individually by the
flight attendants if they are sure they want to take this flight. Then
it is company policy that the captain asks the passengers collectively
the same thing. After answering yes to so many questions, you are
punched in the face by some stranger who when he asked "Are you sure you
want me to punch you in the face? Cancel or Allow?" you instinctively
say "Allow".

After takeoff, the pilots realize that the landing gear driver wasn't
updated to work with the new plane. Therefore it is always stuck in the
down position. This forces the plane to fly even slower, but the pilots
are used to it and continue to fly the planes, hoping that soon the
landing gear manufacturer will give out a landing gear driver update.

You arrive at your destination wishing you had used your reward miles
with XP airlines rather than trying out this new carrier. A close
friend, after hearing your story, mentions that Linux Air is a much
better alternative and helps.

Linux
Air

Disgruntled employees of all the other OS airlines decide to
start their own airline. They build the planes, ticket counters, and pave the
runways themselves. They charge a small fee to cover the cost of
printing the ticket, but you can also download and print the
ticket yourself.

When you board the plane, you are given a seat, four bolts, a
wrench and a copy of the seat-HOWTO.html. Once settled, the fully adjustable
seat is very comfortable, the plane leaves and arrives on time without
a single problem, the in-flight meal is wonderful. You try to tell
customers of the other airlines about the great trip, but all
they can say is, "You had to do what with the seat?"

Spremembe, spremembe

2007-12-11T14:35:00.001+01:00

Od kar sem začela pisati blog sem se začela zanimati tudi za bloge drugih ljudi. Neverjetno je, koliko Slovenk in Slovencev ima svoj blog. Delo ima svoj kotiček za bloge, pa Dnevnik, pa Siol. Malo me je celo imelo, da bi zamenjala ponudnika, ker so tam lepši skini in tudi bolj patriotsko bi se počutila pri slovenskih ponudnikih. :)

In še bolj neverjetno je, koliko ljudi ima smisel za dobro pisanje. Predvsem me preseneča število najstnic in mladih punc, ki dejansko pišejo super bloge....

In tako sem se zamislila nad seboj...
Prebrala sem svoje zapise na blogu in ugotovila, da mi je še najbolj od vseh všeč Prvi (We)Blog. It's all downhill from there. Od takrat do danes sem neverjetno spremenila svoj način in stil pisanja in moram reči, da ne na boljše. No, vesela sem, če je vam všeč. Meni pa ni. :(

Tako da... upam, da se v kratkem spet obetajo spremembe. Nazaj na bolje.

Bis dann....

Daša

Mp3 predvajalniki ... Sredstvo za odtujenost?

2007-12-10T17:42:00.000+01:00

Že nekaj časa jih opažam v naši sredini. Mnogo izmed nas ima svojega, nekateri si ga želijo (in dandanes pridno pišejo Dedku Mrazu), nekaterim se zdijo škodljivi in marsikomu moteči.
Ne, ne govorim o mobilnikih, čeprav bi prav tako lahko. Govorim o trendu, ki je celo mlajši od fenomena mobitelov, njegova zgodba o uspehu pa je še bolj bleščeča, še bolj hitra.
Uganete?

Pred nekaj leti sem govorila z Američani, ki so prišli začasno delat v Slovenijo kot učitelji angleškega jezika. Takrat so mi rekli, da smo Slovenci "a reading nation". Bralni narod?! Slovenci?! O čem govorijo? Seveda vemo, da Američani (milo rečeno) niso ravno v svetovnem vrhu po bralnih navadah, ampak vseeno se mi je zdel komentar kratko malo čuden. Kako pa naj bi oni to vedeli? Saj je povsem normalno, da njihovi slušatelji buljijo v knjige. Ravno veliko ljudi, ki bi brali na cesti pa ne vidimo.
No, pa se je izkazalo, da se samo ne opazimo. Američani imajo navado, da na vlakih oz. avtobusih včasih začnejo pogovor s popolnim tujcem, da jim čas hitreje mine. V Sloveniji pa tega niso mogli početi, ker je vsakdo na vlaku bral svoj časopis, knjigo ali kaj drugega. Od tod je prišla ideja, da smo "narod bralcev" kar pa niti ni bilo mišljeno kot pohvalna opazka (kot bi od učiteljev pričakoval) ampak kot prefinjena kritika, češ da smo odtujeni in nedostopni.

No, takrat si nisem dala veliko opraviti s tem, sem se pa nekaj let kasneje na vlaku spomnila na ta pogovor.
Danes Slovenci nismo več "bralni narod". Danes smo bolj "glasbeni narod". Ko se naslednjič vsedete na vlak poglejte malo okrog sebe. Vsak 3. potnik bo imel v ušesih slušalke in bo zatopljen v svoj svet melodij in lastnih misli. Začeti pogovor s popolnim tujcem je še mnogo težje kot je bilo takrat. Zdaj te še sliši nihče več ne.

Sicer sem pa še nedolgo nazaj mislila, da so Mp3-ji bolj domena mlajše generacije. Pa sem ugotovila, da tudi tu ne bi mogla bolj zgrešiti. Danes sem pred Pravno fakulteto opazila starejšega gospoda (morda je imel dobrih 50 ali 55 let) v obleki s kravato, elegantnem plašču in s slušalkami v ušesih. Očitno "dobra" tehnologija podira tudi generacijske razlike.

Sicer pa gospod ni imel katerihkoli slušalk. Ne... Imel je iPodove slušalke. Tako kot mobilniki so tudi mp3 player-ji prestopili čez mejo uporabnosti v območje statusnih simbolov. No, pa tudi mobilniki so prestopili v območje mp3 predvajalnikov predvsem s SE linijo W telefonov. (a o tem v kakem drugem blogu....)

Ampak... ali so predvajalniki glasbe res nekaj, po čemer je človeštvo hrepenelo zadnjih 10 000 let? Ali si ljudje res tako zelo želimo glasbo na vsakem koraku? So morda res le sredstvo, s katerim izločimo svet in se kar tako, na odmoru za kosilo vrnemo vase, v svoja razmišljanja? So filter za zunanje, neprijetne dražljaje ali morda kar ščit (nič več bleščeč in težak kot v časih vitezov, pa vendar močan)? S slušalkami v ušesih te skoraj gotovo nihče ne bo motil, če ne bo nujno.

Zase lahko priznam, da sem malo zasvojena s svojo Kocko (= moj mp3 v obliki kocke). Slušalke si v ušesa tlačim tudi če me čaka samo 5 minutna pot. Vsak trenutek svoje hoje na fax, po nakupih, po opravkih "prežuram" z glasbo v ušesih. Meni ta odklop resnično pomeni pobeg od vsakodnevnih skrbi vase, med svoje možganske vijuge.
To sicer lahko (malo patetično) opravičujem s kroničnim pomanjkanjem časa. Za razliko od srednješolskih dni danes nimam časa na pretek in si ne morem vzeti 2 do 3 ure na dan za ustvarjanja, sanjarjenje, razmišljanje in poglabljanje vase. Ko sem še živela doma sem to počela med sesanjem stanovanja. Takrat sem vedela, da me zagotovo ne bo nihče motil, ker je sesalnik čisto preglasen, da bi kdo hotel kaj od mene. Danes pa to počnem med hojo po Ljubljanskih ulicah.
Določeni komadi v meni zbudijo spomine, drugi sanjarjenja, tretji razmišljanje. Vsekakor pa vem, da sem zavojena, od kar sem ugotovila, da je hoja brez družbe in brez glasbe dolgočasna. Očitno se brez "filtra" za zunanji svet sploh ne znam več sprostiti do te mere, da bi se lahko poglobila vase.

Vse skupaj me malo plaši. Sicer še nisem tak đanki, da bi raje poslušala glasbo kot pa klepetala s sošolcem ali prijateljem, ki tudi hodi v mojo smer.
Ampak... Kako daleč je dan, ko bom šla na drugo stran ulice, da bi se izognila znancu, ker bi to pomenilo, da moram prekiniti svoj intimni svet razmišljanj za pozdrav in klepet?

Evolucija

2007-12-02T22:08:00.000+01:00

Iz http://bl.net/forwards/mnms.html

M&M Duels

Whenever I get a package of plain M&Ms, I make it my duty to continue the strength and robustness of the candy as a species. To this end, I hold M&M duels.

Taking two candies between my thumb and forefinger, I apply pressure, squeezing them together until one of them cracks and splinters. That is the "loser," and I eat the inferior one immediately. The winner gets to go another round.

I have found that, in general, the brown and red M&Ms are tougher, and the newer blue ones are genetically inferior. I have hypothesized that the blue M&Ms as a race cannot survive long in the intense theatre of competition that is the modern candy and snack-food world.

Occasionally I will get a mutation, a candy that is misshapen, or pointier, or flatter than the rest. Almost invariably this proves to be a weakness, but on very rare occasions it gives the candy extra strength. In this way, the species continues to adapt to its environment.

When I reach the end of the pack, I am left with one M&M, the strongest of the herd. Since it would make no sense to eat this one as well, I pack it neatly in an envelope and send it to M&M Mars, A Division of Mars, Inc., Hackettstown, NJ 17840-1503 U.S.A., along with a 3x5 card reading, "Please use this M&M for breeding purposes."

This week they wrote back to thank me, and sent me a coupon for a free 1/2 pound bag of plain M&Ms. I consider this "grant money." I have set aside the weekend for a grand tournament. From a field of hundreds, we will discover the True Champion.

There can be only one.

December

2007-11-30T18:05:00.000+01:00

"Tako zdaj, kot se spodobi, jeseni sledi zima. Sonce, mrzlo kot Luna, se potaplja v ledenosivi ocean in veter diši po snegu. Še drug vonj je v zraku, vonj ognjev, ki gorijo v daljavi, s pridihom cimeta...."
(W. Moers v 13 in 1/2 življenj Kapirana Sinjedlakca)

Tako zdaj, kot se spodobi, mojemu blogu o jeseni sledi blog o decembru. O mesecu, ki ga vsi najbolj čakamo in vedno pride na vrsto zadnji. Verjetno so že v pradavnini tako hoteli. Najslajše pride na vrsto zadnje.

December je zame najlepši čas v letu. Ne samo zato, ker je takrat moj rojstni dan, ampak zaradi vsega, kar praznični duh prinese s seboj.

V Današnjem času se marsikdo pritožuje, da smo tako potrošniško usmerjeni, da je december izgubil svoj čar. Meni pa se zdi, da ta čar tako ali tako izvira iz nas samih. Tisto, kar s(m)o izgubili med neskončnimi policami nakupovalnih središč je sebe.

Mene ta praznični čas in vonj pričakovanj v zraku še vedno navdušuje. Navduši me vsako leto znova. Vonj po pravi jelki, vonj po mandljih in cimetu, vonj po kuhanem vinu in snegu. Blišč lučk po mestih in lesketanje v otroških očeh. Škripanje sveže zapadlega snega pod nogami in mraz, ki grize v lica. Topota, ki te uspava, ko se vrneš domov. Vse to... gostija za vse čute!

December je tudi čas, da zaživi otrok v meni. Čas nakupov daril na najdražje.

Kaj raje počnete... kupujete darila ali jih sprejemate?
Jaz jih raje kupujem. Uživam v dolgih razmišljanjih o popolnem darilu, v iskanju navdiha po stari Ljubljani in zavijanju daril v pravo pašo za oči. Najraje od vsega pa imam tisti ščemeči občutek od trenutka, ko najdem pravo darilo do trenutka, ko ga podarim.
Ne razumite me narobe. Darila tudi dobivam zelo rada. Odpiranje daril je kot dobra predigra. In (za razliko) tu vedno sama nadziram tempo, trajanje, stopnjevanje do trenutnka, ko ne zdržim več. Zato morajo biti darila vedno zavita v lep, mamljiv papir, ki ne razkrije vsebine darila. :)

Bolj kot darila pa me decembra razveselijo otroci. To je čas, ko se po ulicah po parih mescih zatišja znova sliši otroški smeh in čebljanje. Ko odrasli spet enkrat dvignejo pogled iznad pogodb in odločb, spisov in dopisov in si vzamejo čas za svoje malčke.
December je mesec otrok. To je edini mesec, kjer se jim odrasli odkupijo za pomanjkanje časa skozi leto. To je mesec, kjer se tudi otroci zares trudijo biti pridni, da jim bo Dedek Mraz prinesel darila. To je mesec, ko družine pozabijo na prepire in za trenutek zaživijo v slogi.

Decembra je v zraku več kot samo praznični duh. V zraku je čarobna moč iskrenih nasmehov in vstajenja upanja.

Začetki

2007-11-30T17:46:00.000+01:00

Že nekaj časa nisem napisala nobenega bloga in vedno več ljudi me sprašuje zakaj ne. Najprej sem mislila, da nimam o čem pisati. No, to ne more biti res, ker se trenutno v mojem življenju dogaja mnogo več kot se je v zadnjih dveh letih. Tudi pomanjkanje časa ni krivo, ker še vedno preživim precej (predvsem pa preveč) časa za računalnikom.

Krivi so začetki! Tem za pisanje imam toliko, in med seboj se tako prepletajo, da ne vem kje začeti, kje ločiti eno blog od drugega, predvsem pa sem nekam založila svoj dar za pisanje uvodov. Nekako ne gre. Napišem prvi odstavek in ne znam naprej. Napišem osrednji del bloga in ne znam napisati uvoda, ki bi elegantno vpeljal naslov v temo.

Ima kdo kak nasvet?

12

2007-10-18T08:49:00.001+02:00

Dvanajsta objava na mojem blogu si zasluži posebno častno mesto samo zato, ker je dvanajsta. Posvečena je mojemu srečnemu številu; 12.

Ste se kdaj vprašali, zakaj ima zastava Evropske unije 12 zvezdic? Ker ima 12 ustanovnih članic? O ne, to pa ne. Ampak zato, ker je dvanajst starodavno število popolnosti.
12 apostolov, 12 mesecev v letu, prve poznane civilizacije pa so imele dvanajstiški sistem.

Preden pa nadaljujem naj še povem, da je 12 moje srečno število zato, ker sem rojena 12. decembra. Dvojna popolnost torej! :)
Pa še pri biljardu je krogla s številko 12 moje najljubše barve. Vijolične. :)

Matematično sicer število 12 ni popolno število ampak pol popolno. Ampak, kaj pa je popolnost brez napake. :)

Sicer pa je 12 v matematiki število, ki se mu reče "sublime number". To je pozitivno celo število, ki ima popolno število deljiteljev skupaj s samim sabo, seštevek teh števil pa da še eno popolno število. Do zdaj sta poznani samo 2 taki števili. 12 in 6086555670238378989670371734243169622657830773351885970528
324860512791691264. In katera je lepša? :)

Če ostanemo pri naravoslovju... Vprešanje za vse moje kolege: "Zakaj je 7. možganski živec imenovan n. intermediofacialis, če sta pa to v resnici 2 živca, ki si delita eno številko?" Ja zato, da jih je na koncu samo 12. (Tu dejansko nisem prepričana, da niso tega naredili samo zato, da jih ne bi bilo "nesrečnih" 13.)
Potem je tu še 12 inčev dolg dvanajstnik in 12 torakalnih vretenc (to so tiste, ki varujejo srce. ;) )

Tudi v religiji si je 12 našla posebno mesto. Moja cimra je rekla, da je 12 tudi pravljično število, ampak verjetno bi bil marsikdo užaljen, če bi rekla, da je Biblija zbirka pravljic. ;)
Kot že omenjeno, je bilo 12 krščanskih apostolov, Jakob je imel 12 sinov, ki so bili začetniki 12 plemen Izraelcev. Knjiga razodetij v 12:1 omenja Devico Marijo s krono z 12 zvezdami.

Če pa se oddaljimo od krščanstva in pogledamo v (meni bolj ljubo) Nordijsko mitologijo lahko ugotovimo, da je Odin imel 12 sinov. Odin je vrhovni Nordijski bog, oče nam vsem bolj poznanega Thora s kladivom. :)
(Odin pa je bilo tudi ime moji, zdaj že pokojni, siamski bojni ribici, ki je z mano bojevala 2. letnik faxa.)

V zodiakalnem horoskopu je 12 znamenj in kitajski horoskop ima 12 znamenj, ki zaznamujejo kitajsko leto.

Pri računalnikih je na večini povprečnih tipkovnic 12 tipk za pomoč F1 do F12. (Huh, če so še computer geek-i prepoznali čudovitost dvanajstice, who am I to fight that. ;) )

Na koncu pa še o ducatu. Ducat je 12. Edino število, ki ima še eno posebno ime samo zase. Ljudske vraže pravijo, da mora biti v šopku vedno liho število rož, edino sodo število, ki ne prinaša nesreče pa je 12 ali ducat.

Huh, ja, no, pa smo pri zadnjem odstavku. Že prej sem dobila kritiko (konstruktivno seveda) na to objavo, češ da je preveč tehnična in matematična. Upam, Andrej, da ti je popravljena kaj bolj všeč. ;) Meni je. :)
In če ne drugega zdaj vsaj veste kakšne barve rože mi morate kupiti in koliko naj jih bo v šopku. :)

Navdih

2007-10-16T17:52:00.000+02:00

Mali oglasi

Iščem svoj navdih, ki ne sliši na nobeno ime. Neznano kam je izginil v noči iz 20. na 21. september. je srednje velik, mavričnih barv, energičen in nepredvidljiv.
Za vse informacije, ki bi vodile do najdbe Navdiha bodo bogato nagrajene z novimi objavami na blogu.

Huh... ne hecam se. Minil je že skoraj en mesec in kljub temu, da se mi dogaja mnogo, mogoče še mnogo preveč, ne najdem navdiha, da bi vse to ubesedila. In tokrat začuda sploh ni problem v moji lenobi ali časovi stiski...preprosto ne morem pisati, čeprav bi rada. Potem pa buljim v ekran, dokler se mi ne začnejo solziti oči, nakar odneham in upam na boljše čase.

Ima kdo recept iz babičine skrinje, ki bi mi lahko pomagal??

Vse najboljše, Smeško!

2007-09-20T12:17:00.000+02:00

Včeraj, 19.9.2007, je nam vsem dobro poznani :-) praznoval 25. rojstni dan. Waw, starejši je od mene!
Njegov "izumitelj" je prof. Scott Fahlman, profesor računalniških znanosti na Carnegie Mellon University, Pittsburgh, Pennsylvania.
19.9.1982 je na spletni oglasni deski (bboards) objavil tole sporočilo:

19-Sep-82 11:44    Scott E  Fahlman             :-)
From: Scott E Fahlman 

I propose that the following character sequence for
joke markers:

:-)

Read it sideways.  Actually, it is probably more
economical to mark things that are NOT jokes,
given current trends.  For this, use

:-(

in tako je bil rojen Smeško. Več o tem in zakaj so bili nekateri proti pa si lahko preberete na domači strani prof. Fahlmana.

“It is often said that before you die your life passes before your eyes. It is in fact true. It's called living.” T.P.

Jesen - Does it get any better than this?

2007-09-18T10:44:00.001+02:00

Pa sem jo dočakala! Jesen namreč. Vsaj doma, na Gorenjskem, je že prav razbohotena. Čeprav naj bi jesen simbolizirala zaključke, konec, umiranje pa meni predstavlja nove začetke.
Jesen.
Jesen so novi začetki. Novo šolsko leto. Že več kot desetletje povezujem jesen tudi s čudovitim vonjem papirnic, knjigarn, novih zvezkov in barvic, ovijanja knjig in vsesplošnih priprav na nov začetek. Tabula rasa za tisto leto. Zame je začetek jeseni to, kar je za mnoge novo leto. Prelomna točka, kjer s seboj skleneš nove pakte, sklepe o tem kaj vse bo od zdaj naprej drugače. Jesen je upanje. In novo zaupanje vase, da mi bo letos res uspelo.
Jesen so jantarjevo rumeni popoldnevi in čudoviti ameriški javorji, ki se prelivajo od zelene na vrhu preko rumenih odtenkov do najlepših rdečih barv na dnu. Jesen je pečen kostanj na Prešercu, ki diši po celem centru. Jesen je napoved prihajajočega Božiča, radosti in veselja.
Jesen je čas, ko si vzamem čas zase. Ko se toplina sonca zamenja s sivimi zaspanimi dnevi je čas, da v roke vzamem knjigo in se s skodelico vročega kakava zvijem v klobčič na kavču.
Jesen je čas umirjanja narave in ljudi. Spomladi, ko vse brsti, se vsem nekam mudi. Zadnji projekti pred poletjem, načrti in nakupi, izpiti in konec šolskega leta. Hitenje vse naokrog. Jeseni pa imamo ljudje čas drug za drugega in vsak zase.
Jesen je čas za dva. Nekaj let nazaj sem brala uvodnik, kjer je urednica zapisala, da imajo zveze, ki se začnejo jeseni, največ možnosti za uspeh. Nekaj bo na tem. Takrat imamo dovolj časa za dolge zmenke, zunaj je še ravno dovolj toplo, da je prijetno in ravno dovolj mrzlo, da se stiskamo skupaj. Jesen je čas, ko privlečemo na dan zimske odeje in je čas, ko toplina postelje znova dobi tisti omamni sladki vonj, ki nas potegne nazaj. Je čas, ko v omari poiščemo debele puloverje v vseh odtenkih jeseni - toplih, rumeno-rdeče-rjavih barvah, barvah doma, barvah sproščenosti.
Najlepše pri jeseni pa je njen vonj. Prikrade se najprej čisto potiho, v prvih hladnih jutrih in poznih večerih odhajajočega poletja. Diši po ostrem vonju krizantem, po dimu, po jutranji svežini. Diši po spokojnosti in umirjanju narave, diši po dogodivščinah. Diši kot upanje.
"Zadnji avgust, poletje je šlo, siva te naredi še lepšo..." poje Kreslin v eni (po mojem mnenju) najlepših njegovih pesmih. Jesen je zaobljuba ljudem, ki jih imamo radi.

Relativnost časa...

2007-09-17T22:08:00.000+02:00

Čas je relativen... tako pravijo fiziki in po mojem se vsi strinjamo.
..Dolžina minute je odvisna od tega, na kateri strani vrat WC-ja si.
...Ljubljanska sekunda je čas od prižiga zelene na semaforju do začetka trobljenja.
....Time flies when you're having fun!
In podobne stvari slišimo vsak dan. Vsi vemo, da čas v čakalnici nikamor ne gre, ko se ti pa kam mudi in že zamujaš, pa sekude drvijo mimo.
Bolj pa me zanima, zakaj imam jaz vedno več časa takrat, ko imam goro opravil in mi zmanjka časa za vse ravno takrat, ko nimam kaj početi. to se mi dogaja zdaj. Prvič v dveh mesecih sem povsem prosta študijskih obvaznosti, nimam službe in uredila sem že vse formalnosti, ki od mene zahtevajo zgodnje vstajanje. Vseeno vstanem precej zgodaj in takrat se začne. Dan za dnem mi minute, ure, celi dnevi kar polzijo med prsti in ničesar ne naredim. Na koncu dneva imam samo slabo vest, kup nenujnih opravkov in dan brez spominov. Še prejšnji mesec sem našla čas za pisanje bloga, ta mesec pa se mi nekako ne da, že najdem kakšen izgovor da ne morem in da pač ne. Seznam mejlov, na katere moram odpisati prijateljem po svetu se daljša. Moja soba že mesece ni bila tako zaprašena. Kup perila za zlikati se veča in čaka me še beljenje sobe!
Na televiziji čudežno ni več ničesar zanimivega, čeprav se spomnim, da sem še prejšnji mesec z muko ugasnila sprejemnik in se odvlekla učit. Kljub temu, da ne sedim pred televizijo, mi dnevi polzijo mimo. Aplikacije na Facebooku sicer niso zanimive, ampak mi poberejo neverjetno veliko časa. Cele dneve se dolgočasim, vsi moji načrti o življenju po izpitih se mi razblinjajo pred očmi, najbolj od vsega pa me jezi to, da se dolgočasim. DOLGČAS MI JE!
Cele dneve časa imam za zabavo in nekako se ne propravim do tega, da bi kaj počela. In kljub temu, da mi je cele dneve dolgčas mi čas hitro mineva. Ravno obratno kot bi si mislila. Mislim, da zato, ker se za kratek čas zamotim z nečim, kar je precej neumno in nekoristno in si ves čas prigovarjam, da moram nehati. In s tem v svojem mikro vesolju za tisti trenutek naredim stvar "zanimivo" in se zato moj čas odloči, da bi moral hiteti mimo, namesto da se vleče. Ha, zanimivo, kajne?
Ravno obratno pa se mi je dogajalo zadnji teden pred izpiti. Čeprav sem imela čisto premalo časa in čisto preveč materiala, ki bi ga morala predelati, mi je učenje že presedalo in se mi ni več ljubilo. Tako sem se zalotila, da sem vsake pol ure pokukala na uro in z olajšanjem ugotovila, da imam še ogromno časa, da predelam tistih 100 strani zapiskov, ki so bili v planu za ta dan. Čudovito, kajne?! Istočasno pa sem z obupom gledala na to isto uro v smilsu: "Še 10 ur do spanja! :( "
No, ali zdaj še kdo misli, da čas NI relativen?

“Light thinks it travels faster than anything but it is wrong. No matter how fast light travels, it finds the darkness has always got there first, and is waiting for it.” T.P.

Comput3rz rule!! :D

2007-08-20T11:03:00.000+02:00

Ah čudoviti svet računalnikov, inetneta, mobilnih telefonov. Se še spomnite starega dobrega Minolovca, ki z nami vstraja že od zgodnjih začetkov Windovsov? In samo pomislite kako preprosto je vzdrževali stike s prijatelji po svetu, ko pa imamo facebook.
Evolucija pa vodi od računalnikov velikih kot sobe do "računalnikov" z enim gumbom, kot na primer iPhone, ki ti lahko polepša dan ali pa reši življenje. But, great minds don't thik alike. Apple is going small when Microsoft is going big, or shall we say... surface-y.
Yeah, take that Apple.

Nekadilski zakon

2007-08-16T12:36:00.000+02:00

Končno smo ga dočakali! Novi nekadilski zakon seveda. Na veliko veselje večine nekadilcev, veliko jezo zapriseženih kadilcev in na veliko srečo za gospoda Jelinčiča Plemenitega, ki upa na dodatne glasove kadilcev, če mu bo seveda uspelo zakon zminirati.
Ta tema je že nekaj časa zelo vroča in težko je poargumentirati svoje brez prekinitev in/ali žaljivk iz ust kadilcev. Torej, tokrat moje mnenje brez prekinitev, brez slabe volje in brez očitkov. Če si kadilec, nekaj brati. :)

Po mojem mnenju je zakon dober. Končno smo nekadilci dobili možnost sobivanja in "kofetkanja" izven domačih štirih sten, brez da bi morali trpeti neznosen smrad, ki se širi po lokalih.
Zdi se mi, da je zakon namenjen zaščiti nekadilcev in ne diskriminaciji kadilcev, čeprav se pa strinjam, da ga lahko razumemo tudi na ta način.
V času pred uvedbo zakona sem slišala mnogo ubupanih komentarjev kadilcev, češ da zakon krati človekove pravice, osebno svobodo, da se država spreminja v policijsko (hm...mogoče se s tem strinjam, ampak ne v zvezi s to temo ;) ) , da bomo kmalu prepovedali tudi rdeče meso in z baklami šli nad debele ljudi, da naj se legalizira marihuana, ker da je bojda manj škodljiva ipd.
No, pa podajmo replike na vse to.
Zakon ne krati nobene pravice, ker nihče nikomur ni prepovedal kajenja. Moramo se zavedati, da se osebna svoboda nekoga konča pri osebni svobodi nekoga drugega. Osebna svoboda vsakega natakarja, kuharja ali kogarkoli drugega je, da je na svojem delovnem mestu zaščiten pred zdravju škodljivimi snovmi, ki niso nujne za obstoj delovnega mesta. Žal specialisti nuklearne medicine ne morejo uiti sevanju, natakarji pa bi dimu lahko. Kako torej omogočiti natakarjem, da bi delali v okolju brez dima? Vsak kadilec bo še vedno lahko kadil. Tam, kjer s tem ne bo ogrožal zdravja drugih. Zakon ni prepovedal prodaje cigaret. Prepovedal je njihovo uporabo v prostorih, ki jih morajo uporabljati tudi drugi ljudje, ki morda niso kadlici ali se odvajajo. (Verjetno tiste, ki se odvajajo dim moti še bolj kot one, ki ne kadijo.)
Marihuana je bolj škodljiva. Pa tudi če ne bi bila... Zakaj točno naj bi v iskanju bolj zdrave družbe in v boju proti kajenju uvedli neko drugo drogo? Tu se oglasi marsikdo, da bi bilo potem bolje prepovedati alkohol, ker češ da so natakarji ogroženi s strani pijanih in nasilnih gostov. Hm...no, to pa že malo spominja na Orwella. Gost, ki v lokalu pije pivo s tem ne opijanja drugih gostov. Kadilec pa v lokalu zakaja druge. Vidite razliko? Če ljudje jedo preveč rdečega mesa, preveč pijejo, so predebeli,... s tem škodujejo sebi. SEBI. Ne pa tudi natakarjem, ki jim to hrano postrežejo. Če pa kadijo, škodujejo sebi in še vsem ostalim.
Govorilo se je, da naj bi bil zakon neustaven tudi iz drugih razlogov, npr. diskriminacije in neenakosti. Gospod Jelinčič je izjavil(citiram) : "Če imajo nekadilci pravico do svojih lokalov, v katerih se ne sme kaditi, morajo imeti po načelu enakosti tudi kadilci pravico do svojih lokalov, kjer se sme kaditi,..."
zabaven komentar, moram priznati. Komaj čakam, da se bodo oglasili alkoholiki, češ da se jim krati pravice do vožnje pod vplivom alkohola in da imajo pravico do svojih cest, kjer bodo to lahko počeli, ne da bi ogrožali druge. Dejstvo je, da nas je, nekadilce, v preteklosti kajenje moralo ne-motiti, če smo hoteli iti ven na pijačo, kavico ali žur. In tudi danes bi verjetno hodili v lokale za kadilce, če druge možnosti ne bi imeli. To vedo tudi gostinci. Torej bi bili še naprej vsi lokali za kadilce, s to razliko, da se sedaj tudi ne bi bilo treba pretvarjati, da ima miza brez pepelnika bolj čist zrak kot ona zraven. V centru Ljubljane bi še vedno imeli na možnost 2 lokala, kjer se ne sme kaditi, ostalo pa bi bilo enako in ljudje bi še vedno umirali od pasivnega kajenja. Idilično? I think not.

Problem je v tem, da se kadilci ne zavedajo, da zakon ne govori o njih. Ni zaradi njih in zaradi njihovih navad, ampak zato, da bi lahko ostali živeli bolj zdravo. Seveda so tu še izpušni plini, stres, predolgi delavniki. Ampak, lepo vas no prosim, kakšen argument pa je, da zato ker ni vse ostalo v državi idilično se pa ne moremo nekje lotit urejat zadev?!
Čez 20 let bo veliko manj kadilcev, kajenje bo bolj stigmatizirano in s tem bomo rešili veliko življenj.
Vsi se zavedamo, da je kajenje škodljivo, ampak to ostaja nekje daleč zadaj v zavesti, ker večina ljudi ne vidi posledic. Vsi se zavedamo, da je vožnja z avtom nevarna, pa se vseeno več ljudi boji letenja kot pa vožnje z avtomobilom. Zakaj? Zato, ker je nesreč z avtomobili toliko, da postanejo statistika, letalskih nesreč je pa malo, vendar so bolj hude.
Če potegnemo paralelo. Vsi se bojimo pijanih voznikov, strastnih kadilcev pa ne. Zakaj? Ker cigaretni dim ubija počasi, ne takrat, ne takoj in v naših glavah vzročna povezanost ni tako velika. V smislu "saj lahko raka dobiš tudi če ne kadiš". Enako lahko pride živ domov tudi močno pijan voznik. Ampak če pa ne, nam je pa takoj jasno kaj je bilo krivo.

Ne strinjam se s prepovedmi stvari, ki škodujejo samo tistemu, ki jih počne. Nihče ne prepoveduje nezaščitenih spolnih odnosov, ker bodo posledice v večini primerov nosili samo tisti, ki se za to odločijo (žal pa včasih še kakšen otrok, ki iz tega nastane).
Močno pa podpiram prepovedi stvari, ki ogrožajo družbo na splošno.

Zdaj me pa samo še zanima, če bodo pozimi zakajene ulice. Vsaj tiste, ki imajo lokale steno ob steni.

Baby Gami

2007-08-16T00:48:00.000+02:00

Whether your baby views bath time as a visit to the spa or a scene from Jaws, he will no doubt appreciate a post-bath wrap in a wonderfully fluffy towel made just for drying babies. This wrap is quick (after all, you don't want a baby getting chilled) and it doesn't have to last.

Difficulty: Moderate (Warning: babies are slippery when wet.)

Age Range: For all ages.

Situation: Rub-a-dub-dub

Materials: One baby bath towel with hood, rubber ducky (optional)

Getting Started: Before you lift baby up and out of his bath, be ready with a nice hooded towel.

Note: We know that you know NEVER to leave baby in the bath alone, for even a second. It's pretty obvious when he's this tiny. Yet you'd be amazed by how many parents think that once baby can sit up confidently, he can be abandoned for a quick phone call or trip to the other bathroom for more baby shampoo. Wrong, wrong, wrong. Picture your baby as essentially welded to your arm during bathing.
You'll never be sorry.

Grim rea-purr: The cat that can predict death

2007-08-14T13:26:00.000+02:00

by VICTORIA MOORE - More by this author » Last updated at 09:37am on 27th July 2007

The footsteps down the corridor of the Steere House Nursing And Rehabilitation Centre are light but purposeful as Oscar makes his way towards the end of the hallway and stops outside room 310.

The door is pulled firmly shut and, untroubled, he sits down outside it, and waits some 25 minutes until a nurse's aide appears, her arms full of dirty linen.

"Ah, Oscar," she smiles, and with a nod, almost as if she were expecting him, allows him to pass into the room where a frail elderly lady, her body ravaged by cancer, is sleeping fitfully. Oscar sniffs ostentatiously around, resists the blandishments of the relatives gathered round the bedside, struts out and continues on his round. For the lady in room 310, the time has not yet come.

Oscar was raised in the nursing home

The patient in the next room into which Oscar pokes his grey-and-white head is not so lucky. This time, Oscar weighs the situation carefully, then leaps on to the bed and curls up beside the woman lying in it.

A few moments later he is spotted, snuggled up there, by a passing nurse who immediately raises the alarm, not kick-starting a security alert to rid the ward of an unwanted intruder but a frenetic flurry of activity as medical records are fetched, a priest is called, and relatives are alerted to the likelihood of the patient's imminent demise.

Because Oscar, as everyone in this nursing home is agreed, has special powers - more even than the doctors and palliative care specialists who come to tend to the terminally ill here.

For like a harbinger of bad news, Oscar is able to discern the exact moment at which the angel of death comes to stand at their bedside. It is an unusual skill, certainly. All the more so because Oscar is just a cat.

The fluffy, two-year-old, grey and white brindled pet was adopted by the dementia unit at the home in Rhode Island and named by its residents after a famous American hot dog brand.

Oscar curls up next to patients who have just a few hours to live

Yet his skills of divination are beyond question - and have even been the subject of an article in as august a publication as the New England Journal Of Medicine. To date he has predicted the deaths of 25 patients, and done so with such accuracy that he has completely won the trust of even the initially incredulous medical staff.

"This cat really seems to know when patients are about to die," says Dr David Dosa, a geriatrician at Rhode Island hospital who also attends patients at Steere House.

"We started to see something was happening about 18 months ago and at first I think we were all very sceptical. But it's not an unusual occurrence for patients to die here, so we've had plenty of opportunities to witness and observe the phenomenon."

The first signals come as early as two days beforehand, when Oscar leaves his usual favourite solitary spots under a doctor's desk or sunbathing in the windows of an empty office and begins doing his rounds, padding round the corridors of the unit, visiting patients but never lingering.

"When somebody's not ready to die, he leaves," says Dr Dosa. "He doesn't settle in their room until the day they die. Sometimes it can be as much as four hours beforehand, but he's universally there, curled up on their bed, two hours before they take their last breath."

Oscar was just a kitten, a small, stray bundle of fur, when he arrived at the home in July 2005, and since then he has not failed to spot a single death. On occasions, his skills have been sorely tested, for example when a visiting palliative care expert, Dr Joan Teno of Brown University, noticed that a patient seemed to be running out of time.

"I think it was around the 13th patient," she says. "Their breathing had changed, and their extremities were cooling. We'd already noticed Oscar seemed to have form in predicting when someone was about to die so I asked if he'd been in. Mary the nurse said, 'No' and I said, 'Oh, let's put him in there and let him keep his streak going.'

"So we did. Oscar went in, sniffed around - and promptly left the room. The next morning I asked how things had gone overnight and was told the patient had died at 2.30am - about ten hours after I'd predicted. And Oscar had gone back into the room, and stayed there, two hours beforehand. So he's obviously a better prognosticator than I am."

As far as those who work there are aware, there is only one death at which Oscar has not been present - and that wasn't because he didn't notice it, but because relatives of the patient asked for him to be removed from the room.

Oscar has predicted 25 cases

Standing outside, Oscar began such a noisy commotion of frenzied caterwauling, miaowing and scratching at the door that he had to be removed from the unit. Clearly, he wanted to be in the room and was not happy about being told he had to stay away.

His insistence was all the more peculiar because although Oscar purrs contentedly as he nestles close to those who have just hours to live, he normally prefers to stay aloof from human company.

As Dosa puts it, "Oscar is not usually particularly friendly. He actually doesn't like spending time with either patients or staff. Sure, you can usually bribe him with some food if you want to, but that's about it."

So what draws him so strongly towards those who are nearing the very end of their lives?

"That's actually the most puzzling part of it," observes Daniel Mills, a specialist in veterinary behavioural medicine at Lincoln University. He believes the idea that a cat, or indeed another animal, might be able to intuitively sense the proximity of death is not nearly as fanciful as it seems.

"Animals are particularly sensitive to a whole range of cues of which we are not always aware and can pick up on minute chemical changes," he explains. "For example, you can train a dog to predict an epilepsy fit in a patient before they even sense it themselves, or even detect cancer, so it seems reasonable to suppose you might be able to train a cat to detect that a person was terminally ill, particularly as they have such a good sense of smell.

"The challenge is that it's hard to see what the cat might get out of it. After all, the person they've gone to sit with dies - so why should it engage in that sort of behaviour?"

He postulates that one 'admittedly far-fetched' reason might be that metabolism changes shortly before a person dies, "and often the body makes a last-ditch surge. So perhaps they get a little warmer, and the cat seeks them out because of that. It would be very interesting, macabre though it sounds, to see video footage of this happening, to get a better insight."

Others have also speculated that the cat might be responding to physical signals - subtle changes in smells and hormones - not fully understood by humans but detectable to the whiskery feline nose.

Laurie Cabot, the 'official witch' of Salem, Massachusetts, where the infamous 17th century witchcraft trials were held, has another theory.

In her view, Oscar is acting as a 'familiar' - the term witches of old used to refer to the cats who were their constant companions - which means that he is in psychic communication with the patients he visits.

"He knows they are going to die because he is picking up on their brainwaves," says Cabot, a descendant of a family that arrived in America on the Mayflower with the Pilgrims. "Science has found that the brainwaves of cats never go into Beta mode, they are always in Alpha. And it is in the Alpha range that all psychic things happen.

"This little cat Oscar knows all the patients in the unit and he is trying to help them, just like the cats that I've always kept will curl up on my chest and try to heal me if I feel upset or am ill. In this case, though, Oscar is not trying to heal, he is clearly trying to help these people walk over into the other world."

Cabot might find further support for her theory in the fact that Oscar does not leave the patient after they have died, preferring to stay with the body until the undertaker arrives. Then those who have cared for the patient escort the corpse out in a procession to honour the patient. Oscar, because he lives in the locked dementia unit, is not allowed off the premises, but he always walks with the funereal procession to the door, and watches as it leaves.

Dr Teno shares Cabot's idea that Oscar is a compassionate cat, but she prefers a slightly more prosaic explanation for the way he behaves.

"He's not a bad omen," she says, "He comforts the dying patients - and what's striking is that, in a centre that offers a real gold-standard in end-of-life treatment, Oscar seems to be mimicking the behaviour of those who work there. He makes the room feel like more of a homely setting, and has become part of the soothing ritual."

Certanly, some relatives of those who have had the 'Oscar experience', feel his contribution was positive. "Oscar's presence gave a sense of completion and contentment," says Jack McCullough of East Providence, whose mother and aunt both died at Steere.

"What could be more peaceful than a purring cat? And what sound more beautiful to fill one's ears when leaving life? He brought a special serenity to the room."

Not everyone might agree; but although Oscar is the only one of the home's six cats to behave in this way, he might not be unique.

Since his story began to hit the American papers, his nursing home has received dozens of e-mails and letters from people all over the world who say they know a cat that appears to have similar powers.

And as long as Oscar continues to predict, rather than to curse, there can surely be no harm in it.

The Meaning of Lila

2007-08-08T09:43:00.001+02:00

The meaning of Lila. One of the rear comics I can almost relate to. :) Talk about Shoes and Coffee, and love cats... And imagine your name is your fav color. Awsome.

And... she is as mean as I am. :)

But for the record, NOTHING beats Calvin and Hobbes.

Death and What Comes Next

2007-08-06T19:18:00.000+02:00

A Discworld short story
By Terry Pratchett

When Death met the philosopher, the philosopher said, rather excitedly: "At this point, you realise, I'm both dead and not dead."

There was a sigh from Death. Oh dear, one of those, he thought. This is going to be about quantum again. He hated dealing with philosophers. They always tried to wriggle out of it.

"You see," said the philosopher, while Death, motionless, watched the sands of his life drain through the hourglass, "everything is made of tiny particles, which have the strange property of being in many places at one time. But things made of tiny particles tend to stay in one place at one time, which does not seem right according to quantum theory. May I continue?"

YES, BUT NOT INDEFINITELY, said Death, EVERYTHING IS TRANSIENT. He did not take his gaze away from the tumbling sand.

"Well, then, if we agreed that there are an infinite number of universes, then the problem is solved! If there are an unlimited number of universes, this bed can be in millions of them, all at the same time!"

DOES IT MOVE?

"What?

Death nodded at the bed. CAN YOU FEEL IT MOVING? he said.

"No, because there are a million versions of me, too, And...here is the good bit ...in some of them I am not about to pass away! Anything is possible!"

Death tapped the handle of his scythe as he considered this.

AND YOUR POINT IS...?

"Well, I'm not exactly dying, correct? You are no longer such a certainty."

There was a sigh from Death. Space he thought. That was the trouble. It was never like this on worlds with everlastingly cloudy skies. But once humans saw all that space, their brains expanded to try and fill it up.

"No answer, eh?" said the dying philosopher. "Feel a bit old-fashioned, do we?"

THIS IS A CONUNDRUM CERTAINLY, said Death. Once they prayed, he thought. Mind you, he'd never been sure that prayer worked, either. He thought for a while. AND I SHALL ANSWER IT IN THIS MANNER, he added. YOU LOVE YOUR WIFE?

"What?"

THE LADY WHO HAS BEEN LOOKING AFTER YOU. YOU LOVE HER?

"Yes. Of course."

CAN YOU THINK OF ANY CIRCUMSTANCES WHERE, WITHOUT YOUR PERSONAL HISTORY CHANGING IN ANY WAY YOU WOULD AT THIS MOMENT PICK UP A KNIFE AND STAB HER? said Death. FOR EXAMPLE?

"Certainly not!"

BUT YOUR THEORY SAYS THAT YOU MUST. IT IS EASILY POSSIBLE WITHIN THE PHYSICAL LAWS OF THE UNIVERSE, AND THEREFORE MUST HAPPEN, AND HAPPEN MANY TIMES. EVERY MOMENT IS A BILLION, BILLION MOMENTS, AND IN THOSE MOMENTS ALL THINGS THAT ARE POSSIBLE ARE INEVITABLE. ALL TIME SOONER OR LATER, BOILS DOWN TO A MOMENT.

"But of course we can make choices between-"

ARE THERE CHOICES? EVERYTHING THAT CAN HAPPEN, MUST HAPPEN. YOUR THEORY SAYS THAT FOR EVERY UNIVERSE THAT'S FORMED TO ACCOMMODATE YOUR 'NO', THERE MUST BE ONE TO ACCOMMODATE YOUR 'YES'. BUT YOU SAID YOU WOULD NEVER COMMIT MURDER. THE FABRIC OF THE COSMOS TREMBLES BEFORE YOUR TERRIBLE CERTAINTY. YOUR MORALITY BECOMES A FORCE AS STRONG AS GRAVITY. And, thought Death, space certainly has a lot to answer for.

"Was that sarcasm?"

ACTUALLY, NO. I AM IMPRESSED AND INTRIGUED, said Death. THE CONCEPT YOU PUT BEFORE ME PROVES THE EXISTENCE OF TWO HITHERTO MYTHICAL PLACES. SOMEWHERE, THERE IS A WORLD WHERE EVERYONE MADE THE RIGHT CHOICE, THE MORAL CHOICE, THE CHOICE THAT MAXIMISED THE HAPPINESS OF THEIR FELLOW CREATURES, OF COURSE, THAT ALSO MEANS THAT SOMEWHERE ELSE IS THE SMOKING REMNANT OF THE WORLD WHERE THEY DID NOT ...

"Oh, come on! I know what you're implying, and I've never believed in any of that Heaven and Hell nonsense!"

The room was growing darker. The blue gleam along the edge of the reaper's scythe was becoming more obvious.

ASTONISHING, said Death. REALLY ASTONISHING. LET ME PUT FORWARD ANOTHER SUGGESTION: THAT YOU ARE NOTHING MORE THAN A LUCKY SPECIES OF APE THAT IS TRYING TO UNDERSTAND THE COMPLEXITIES OF CREATION VIA A LANGUAGE THAT EVOLVED IN ORDER TO TELL ONE ANOTHER WHERE THE RIPE FRUIT WAS?

Fighting for breath, the philosopher managed to say: "Don't be silly."

THE REMARK WAS NOT INTENDED AS DEROGATORY, said Death. UNDER THE CIRCUMSTANCES, YOU HAVE ACHIEVED A GREAT DEAL.

"We've certainly escaped from outmoded superstitions!"

WELL DONE, said Death. THAT'S THE SPIRIT. I JUST WANTED TO CHECK.

He leaned forward.

AND ARE YOU AWARE OF THE THEORY THAT THE STATE OF SOME TINY PARTICLES IS INDETERMINATE UNTIL THE MOMENT THEY ARE OBSERVED? A CAT IN A BOX IS OFTEN MENTIONED.

"Oh, yes," said the philosopher.

GOOD, said Death. He got to his feet as the last of the light died, and smiled.

I SEE YOU...

Prvi (We)bLog

2007-08-03T23:28:00.000+02:00

No, pa začnimo. Najprej z zakaj...
Zakaj sem začela pisati blog? Pojma nimam. Ker je hip. Ker so na 24 ur rekli, da ima potencial. Ker je zaenkrat še zastonj, pa nikoli ne veš kdaj ne bo več. (Tako kot npr. e-voščilnice.) Ker me nič ne stane (razen nekaj dragocenega časa, ko bi se morala učiti) in ker ga lahko z enim klikom uničim, če bo stvar ušla iz kontrole.
Trenutno se počutim malo neumno. Spet..zakaj?
Imam dva, po mojem mnenju zelo dobra, razloga.
1. Trenutno nihče na tem svetu razen mene (in nekaj sistemskih skrbnikov) ne ve, da ta Blog obstaja. No, in nikomur razen meni ni mar zanj. Torej se tehnično pogovarjam sama s sabo.
2. Ideja, da svoje življenje, misli in občutke postavim na ogled tujcem mi je neumna. Nekako kot da se prijavljam v reality show, samo ta tukaj nimam niti upanja na nekaj milijonov, opa, pardon, evri, nekaj tisoč evrov nagrade, ki jo bodo producenti trikrat presegli že v 1. tednu šova.

Vendar pa, samo hipotetično rečeno, točka ena ne drži več, ker je čudoviti svet googla opazil, da moje malo življenje in moj mini blog obstaja in je nek določen človek imel preveč časa in za hec vtipkal moje ime in našel moj blog. Ok... recimo da nisem več nora in se ne pogovarjam sama s sabo.
DOBRODOŠEL, GUEST!
Imate dovoljenje za branje objav.
Nimate dovoljenja za pisanje objav. (če bi rad-a pisal-a, si dobi svoj blog. :P )
Ankete ne obstajajo. :P

Ok...ko smo opravili z uvodom, ti lahko zatrdim, da se bom potrudila, da bo točka 2. ostala nekje v možganskih zavojih, ko bom pisala svoj blog, tako da, če te zanima moje spolno življenje, kdaj, kje in kako si umivam zobe in podobno, potem me raje povabi v Skeleta in me napij, ker tu tega ne boš izvedel. Boš pa verjetno lahko izvedel marsikaj o moji ideologiji, pogledih na svet, pa kakšna solzava oda letnim časom se verjetno tudi obeta. :) Skratka... obilo nežgečkljive zabave.

Vsem, ki ste po zadnjem odstavku nehali brati in zadnjič obiskali ta blog... nasvidenje v naslednji vojni. Ostalim pa... o...samo še ti si ostal? No... dobrodošel. Zasilni izhod je tisti velik rdeč X znak desno zgoraj, če si uporabnik Windovsov in nimaš nekih geek nagnenj do posebnih skinov. Če ne gledaš skozi okna si pa dovolj pameten, da boš po McGayversko našel emergency exit. :)

Glede na to, da se mi zdi na ogled dajati sebe neumno, sem precej zadovoljna in zgovorna izložbena lutka, ane? Ah ja, še to, še si se strani poslužil zato, da boš ugotovil kaj vse si res res res želim za rojstni dan, potem najdi moj wishlist. Link do think-geeka je tu nekje. :)

Drugače pa je blog kar fina zadeva. Zdaj lahko na enem mestu objavim svojo poezijo (ne-da-bi-jo že-kdaj-pisala-ali-kaj-
podobnega-zdaj-govorim-samo-hipotetično
-če-bi-recimo-jo-kar-je-nikoli -nisem), napišem kako se trenutno počutim, ne rabim iskati skupin na Facebooku, kjer lahko povem, da sem mnenja, da ženske ne potrebujemo Cerkve, da nam pove kaj naj delamo s svojimi organi in kakšnim parazitom jih dajemo v najem, itd. Kar fino. In vse to bodo izvedeli samo ljudje, ki jih moje mnenje zanima. Even better.

Torej, naj se predstavim. Ime mi je Daša. Trenutno sem stara 10100 let 00111 mesecev in 10111 dni. Če ti kaj v zadnjem stavku ni bilo jasno, je tu prevod: sem majhen otrok, ki se vedno steje koliko mesecev je stal, celo leto pise Bozicku, da je bil zeeelooo pliden in steje kolikoklak gle se spat do molja. Drugače sem pa čisto malo računalniškega geeka. :s To sem postala takrat, ko sem se začela družiti z njimi. V bistvu se dostikrat delam, da sem bolj, kot sem pa v resnici. Ne vprašaj me pa zakaj, ker ne vem. Le kdo (in their right mind) bi mislil, da je biti geek kul. No, ampak normalni ljudje ne govorijo sami s sabo.
Rada potujem, športam in berem Terry-ja Pratchett-a. Če ne veš kdo je to.. pogooglaj.
Poznam veliko rastlin in sem na sploh ljubitelj rož, kar ti lahko povesta moji cimri, ker zasedem celo polico v sobi.
Ja, cimri. Ja, živim v študentskem domu. Ja, v Ljubljani. Ne, ne v Rožni, ampak točno v centru Ljubljane. Ne, ne lažem. Ja, na Wolfovi ulici je Študentski dom. (ok, uradno je dijaški, ampak za študente... ja, to se veliko ljudi zmoti. Posebej mlade pedagoginje, ki iščejo službo in se ponujajo, da bi pazile na trop neukročenih študentov.) Ja, študiram. A uganeš kaj? Ne, seveda ne računalništva... pa tudi hortikulture ne.
Sem mnenja, da bi morali študentom medicine podaljšati bonitete z do 26 let na da do 28 let, ker ta študij tudi traja 2 leti več. A zdaj veš kaj študiram?
OK, dovolj za danes. Ne vem, kdaj bo kaj novega tu, ampak glede na to, da bi se morala učiti, da se afere v zdravstvu kar vrstijo, da se svet segreva ipd... bo verjetno kmalu. Stay tooned.

In še misel za konec...

“And therefore education at the University mostly worked by the age-old method of putting a lot of young people in the vicinity of a lot of books and hoping that something would pass from one to the other, while the actual young people put themselves in the vicinity of inns and taverns for exactly the same reason.” T.P.

Lepo se Imejte do drugič. Hvala za obisk.

Daša

Dašin Blog

Date a girl who reads

G33k L0ve

O odgovornosti

Grown-ups

Slovo

The source for ages long war: Surgeons vs Anesthetists

Dear Anonymous,

Pesem o zvezdah

4. oktober -2

The London adventure - 2., 3., 4. teden

Haiku za dobro jutro

Midva

Moja jesen in bela krizantema

TLL (The London List) 1

The London Adventure #1

Poroka? Ja. Prevzemanje priimka? Hmmm...

Čas

Instant

لبنان في قلبي - Lebanon in my heart

Z druge strani

O imenih

Sealed lips

For you

One word... o ne... kar nekaj njih

2010

rants.raves.words.inspirations

Spremembe, spremembe #2

Haiku

Medicynical - Part 4

Ne bodi kot drugi

I could love you or not

Brez konca

Verde que te quiero verde

Men are from Mars, Women from Venus

5ru

My Lust

Oddaljeno sonce

Woman vs man

Skrivnosti, laži in prevare

Resurrection

Šele po koncu sončeve poti

Mea culpa

Romantične duše

La Bella Ljubljana

Strmeti v Črno Luknjo...

Naj te vidim takega kot si...

Medicynical - Part 3

Rocks rock

Medicynical - part 2

Medicynical - part 1

Love is watching someone die

I is ALIVE (mouhahahahaha)

If Operating Systems Ran The Airlines...

Spremembe, spremembe

Mp3 predvajalniki ... Sredstvo za odtujenost?

Evolucija

Iz http://bl.net/forwards/mnms.html

M&M Duels

December

Začetki

12

Navdih

Vse najboljše, Smeško!

Jesen - Does it get any better than this?

Relativnost časa...

Comput3rz rule!! :D

Nekadilski zakon

Baby Gami

Grim rea-purr: The cat that can predict death

The Meaning of Lila

Death and What Comes Next

A Discworld short storyBy Terry Pratchett

Prvi (We)bLog

A Discworld short story
By Terry Pratchett